Dolgo anticipirani intervju Tuckerja Carlsona z Vladimirjem Putinom ta torek si je v dveh urah po objavi ta četrtek ogledalo 20 milijonov ljudi, v petih urah 50 milijonov, v dvanajstih urah 100 milijonov, v 24 urah pa 125 milijonov. Kar je noro, neverjetno in nepredstavljivo.

A ta neznanska gledanost (kar pa je v bistvu samo število imprešnov, ki sami po sebi ne dokazujejo nič neizpodbitnega) ne pomeni, da je intervju bil nujen. Radovednost publike ni razlog za aplavz voditelju, da je na X-u in na svojem kanalu TCN dal Putinu besedo — in s tem agresorju omogočil, da pojasni, zakaj je agresiven. Kar smo kao komaj čakali.

Pogovor s Putinom se zdi dokaz, da je to, kar publiko najbolj zanima, tudi najboljše, kar ji mediji lahko ponudijo. Well, njet. Prijazna konverzacijska ekstravaganca v Kremlju ima tako medijske kot tudi politične implikacije. In oboje je že ali še bo zelo neprijetno.

»Mediji so pokvarjeni.«

Pogovor s Putinom je Tucker Carlson zapakiral kot plemenito in drzno novinarsko gesto, ki rešuje čast domnevno propadajočega žurnalizma na Zahodu. Zato se naj najprej osredotočim na njegov štiriinpolminutni dolg napovednik, objavljen tik pred intervjujem.

Tucker Carlson utemeljuje svojo teorijo na tem, da se Zahodnjaki — ki jih sam imenuje »population of the English-speaking countries« — »v glavnem ne zavedajo« zaskrbljujočih svetovnih razmer in pretečih globalnih sprememb. Citiram:

»Mislijo, da se nič ni spremenilo. Tako pa mislijo zato, ker jim nihče ni povedal resnice. Mediji so pokvarjeni. Lažejo svojim bralcem in gledalcem — in to tako, da jim informacije zamolčijo. Recimo: že od prvega dne vojne v Ukrajini so ameriški mediji govorili z ogromno ljudmi iz Ukrajine in naredili ogromno intervjujev z ukrajinskim predsednikom Zelenskim. Tudi mi sami smo zaprosili za intervju z Zelenskim in upamo, da bo prošnjo sprejel. Toda njegovi intervjuji, ki jih je že dal v Združenih državah, niso tradicionalni intervjuji. To so servilna navijaška srečanja, katerih cilj je podkrepitev Zelenskijeve zahteve, da bi se ZDA morale bolj vplesti v vojno v Vzhodni Evropi in zanjo tudi plačati. To ni novinarstvo, to je vladna propaganda. Propaganda najslabše vrste, ki ubija ljudi. In medtem ko naši politiki in mediji promovirajo tujega voditelja, kot da gre za novo potrošniško blagovno znamko, pa se niti enemu zahodnemu novinarju ni zdelo potrebno intervjuvati predsednika druge države, ki je vpletena v ta konflikt — Vladimirja Putina. Večina Američanov nima pojma, zakaj je Putin napadel Ukrajino in kakšni so njegovi cilji zdaj. Nikoli niso slišali njegovega glasu. To ni prav. O vojni, v katero so se zapletli, imajo Američani pravico izvedeti vse, kar lahko. In mi sami imamo pravico, da jim to povemo. Ker smo tudi mi Američani.«

Mojster spektakla, senzacije, manipuliranja

Tako kot vsi populisti je tudi Tucker Carlson mojster spektakla, senzacije, manipuliranja. Zna obračati tako besede kakor dejstva.

Intervju je bil res prvi intervju s ruskim predsednikom v kateremkoli (zahodnem) mediju — ali »mediju« — po začetku ruske agresije na Ukrajino pred dvema letoma. Ampak bodimo bolj natančni in ne verjemimo propagandistu na besedo. To je bil prvi Putinov »zahodni« intervju ne zato, ker zahodni mediji ne bi hoteli intervjuvati Putina. Ampak zato, ker je bil Tucker Carlson prvi, čigar prošnjo je Putin milostno sprejel.

Je že vedel, zakaj.

Na laž ga je postavil celo sam kremeljski tiskovni predstavnik Dimitrij Peskov to sredo med brifingom: »G. Carlson nima prav [da ni zanimanja za intervjuje s Putinom] in bi to moral tudi vedeti. Prejemamo veliko prošenj za intervju s predsednikom.«

Toliko samo za iztočnico. Če vam to zveni znano iz domačih desničarskih logov, bom vaše slutnje v jutrišnjem nadaljevanju potrdil.