Praznoverje je hecen pojav, in čeprav se pogosto dičimo z razumnostjo naše civilizacije in prizemljenostjo naših intimnih miselnih svetov, smo mu v resnici podvrženi vsi. Kako že gre tista znana misel v obliki vica? Skoraj nihče ne verjame v duhove, vsaj ne v nekem otročjem, "filmskem" smislu. Zakaj nam je torej tako neprijetno ob ideji, da bi se ponoči sprehajali po pokopališču?

Moja vraževerna plat se najbolj razživi ob košarki, konkretno ob velikih tekmovanjih, na katerih sodeluje naša reprezentanca.

Za eno piko

Če se vrnem v preteklost: leta 2007 sem vse tekme skupinskega dela gledal sam doma — tako v resnici najraje spremljam šport. Vse, razen zadnje. Naši košarkarji so dobili vse tekme. Vse, razen zadnje. Litva nas je v odločilni tekmi za prvo mesto v skupini premagala za konkretnih devetnajst.

Pred četrtfinalom sem se spet dogovoril s kolegi — odločilne tekme se pač gleda v družbi —, ampak ko sem bil že pri vratih, me je spreletelo. Ne, to ni okej. Ta "taktika" je nazadnje pripeljala do poraza, vztrajati moram pri protokolih, ki nam prinašajo uspehe. Ker (seveda, jasno in logično!) vse je odvisno od mene. No, če ne vse, pa vsaj marsikaj. Družbi, ki je bila že zbrana v lokalu, sem poslal SMS in sedel pred televizijo.

Potem pa sem tik pred začetkom tekme ugotovil, da imam — groza in strah! — oblečeno isto srajco kot ob porazu proti Litvi. To napako v sistemu sem hitro popravil in zdaj je bilo vse tako, kot mora biti. Bili smo na varnem.

Ja, bili smo na varnem do zadnjih šestih minut, ko so ponoreli Grki nadoknadili zaostanek šestnajstih točk, nas premagali za piko — končni izid 63:62 je bilo njihovo edino vodstvo na tekmi — in mojemu že ničkolikokrat poškodovanemu navijaškemu srcu zadali še eno rano.

Kako?! Zakaj?! Vse sem naredil tako, kot je bilo treba, sledil sem vsem protokolom — pa se ni izšlo.

Zakon neumnosti je vztrajnost

Zgodba je v glavnem resnična, čeprav jo zapisujem kot parodijo. A če jo beremo kot testni primer delovanja lastnega uma, nam zastavlja ne tako nepomembno vprašanje: ali je moje vraževerje, ko gre za slovensko reprezentanco in igro pod košema, po tej izkušnji kaj manjše?

Odgovor je jasen: niti približno! Še vedno sem isti vraževerni butl, "lepota" praznoverja je prav v tem, da ga vsak dokaz njegove nesmiselnosti samo še podkrepi. Oziroma, če si kot absolutni laik drznem spregovoriti v jeziku fizike: prvi zakon neumnosti je vztrajnost.

Tu seveda stopamo zunaj meja košarkarskega igrišča. Ta navidez paradoksalna zakonitost delovanja človeškega uma deluje na marsikaterem področju našega intimnega in družbenega življenja. Morda me lahko to dejstvo ob zmajevanju z glavo nad nesmiselnostjo lastnih miselnih navad in razvad celo malo tolaži. Malo, vsaj malo.

Ampak pojdimo spet h košarki.

Gogi se vrača

Aktualno evropsko prvenstvo je imelo predzgodbo, pravo mini odisejado z elementi telenovele. Naslov pripovedi bi bil lahko Gogi se vrača, o tem, kako je potekala in kako končala, pa mi ni treba izgubljati besed, spremljali smo jo vsi. Ko se je iztekla in ko je Slovenija odpirala šampanjce ter našim fantom okrog vratu že obešala zlate medalje, pa se je v meni prebudilo moje staro vraževerje.

Gorana Dragića naravnost obožujem, s svojo igro in odnosom je bil vedno eden mojih najljubših slovenskih košarkarjev, z epsko predstavo na prvenstvu leta 2017 pa se je dokončno in neizbrisno vpisal v moje navijaško srce.
A praznoverni um gleda na svet drugače, iz njegovega zornega kota je Goranov povratek vsaj sumljiva, če že ne nevarna novica. Ko se junak dotakne roba svojega klobuka in odjezdi v sončni zahod, je zgodbe konec, protagonisti legendarnih pripovedi se nikoli ne vračajo. Neskončna nadaljevanja hollywoodskih uspešnic lahko tu odmislimo, pri njih gre za vprašanje profita in ne umetnosti.
Kaj torej vrnitev zlatega kapetana pomeni za zgodbo, ki se piše ta trenutek? Kako je o možnosti in nemožnosti ponovitve pisal Kierkegaard? In kako je že s tisto pogreto župo?

Srečno, fantje!

Vse skupaj se sliši smešno, skoraj butasto, vem, ampak lepota košarke in športa nasploh je v tem, da nam ponuja igrišče za preigravanje marsičesa, da nas postavlja v situacije, v katerih lahko in moramo premisliti naše (lepe ali nizkotne) emocije ter miselne razvade. Ponuja nam zgodbe. In kjer je zgodba, je vedno tudi prispodoba.
Naj zaključim z eno, ki se tiče praznoverja, neumnosti in igre pod košema: naša neumnost je kot Luka Dončić — ne moremo je ustaviti, lahko se samo trudimo omejiti njen vpliv in učinek. Je pa ta naloga neizmerno težka, včasih tudi nemogoča.

Srečno, fantje! Spremljal vas bom na domačem kavču in pri tem seveda upošteval vse svoje vraževerne protokole. Svoje bom opravil, o vas pa itak ne dvomim.