Osebnoizpovedni tekst Nataše Pirc Musar — ki bi lahko bil povsem objavljiva kolumna, če ga ne bi objavila na Facebooku (in če ne bi bila predsednica) — mi je kot profesionalnemu piscu in bralcu še kar všeč. Cenim njeno odkritost. Pisati odkrito je v dobi javno trpečih in/ali samovšečnih samoukov najtežje. Cenim pa tudi njeno obžalovanje prometne in medijske nesreče, v katero se je zapletla. Njene občutke ob tem še predobro razumem.
Kot državljanu pa mi njeno pisanje ni preveč všeč. Imam nekaj civilnih pomislekov.
NPM se je preveč počlovečila. Kot da ne bi bilo že dovolj, da je doživela prometno nesrečo — in s tem objektivno dokazala, da zna biti socialna distanca med rangi Slovencev zanemarljivo majhna —, je zdaj s svojo prostodušno prizadetostjo zaradi dogodka in posledic subjektivno dokazala še to, da je na čustvenem nivoju krvava pod kožo. Tako mi vsi.
Ravnotežje
Ko razmišljamo o politikih, nikoli ne razmišljamo tem, da težko najdejo ravnotežje med svojim visokim, privilegiranim položajem — vključno z močjo in odgovornostjo, ki ju prinaša — in svojo običajno človeškostjo ali če hočete enakostjo v družbi.
Sodeč po vsem, kar spremljamo, večini slovenskih politikov ni mar za to dvojnost. Nekateri se je sploh ne zavedajo, nekateri pa se je zavedajo še preveč. Navzgor in navzdol.
Treba je priznati, da Nataša Pirc Musar ne spada ne med ene ne med druge. Njena objava na Facebooku ni edini dokaz, da o tem razmišlja. Doslej sem bil tudi prepričan, da je prav ona tista, ki to ravnotežje med položajem in privatnostjo med vsemi politiki najbolje obvlada.
To ravnotežje je z objavo na Facebooku zdaj porušila sama. No, v bistvu ga je v napadu posttravmatske neprištevnosti porušila že pred dnevi (prav tako na FB) z objavo kompletnega zdravniškega izvida — od najmanjše medicinske podrobnosti pa do naslova lastnega prebivališča. Neverjetno! Se je že kdo kdaj tako razgalil? (Je pa kot bivša informacijska pooblaščenka poskrbela, da so imena lečečih zdravnikov ostala zakrita …)
Polovička
“Sem predsednica, sem pa tudi samo človek in tudi sama ne smem pozabiti, da nisem stroj. Težko mi je, zelo težko. […] Medijsko pozornost sem pričakovala, a še zdaleč ne vsega tega, kar me je doletelo. […] Iskrena bom: vsega tega ne znam ustaviti. Lahko pa vam zaupam svoje misli in občutke.”
Dejstvo je, da naša Nataša ne bo kaznovana samo z zlomljeno ključnico in s 60 evri, ker ni bila prepasana. Mimogrede: da bo plačala kazen v osemdnevnem roku, je še dodaten dokaz, da je ena izmed nas. Noben pameten človek ne zamudi priložnosti, da ne bi izkoristil polovičke. (Kar v bistvu pomeni, da je kazen za polovico manj vzgojna.)
Seveda pa v njenem tekstu ne gre toliko za krivdo in kesanje. Gre bolj za občutek krivice. Za občutek moralnega trpljenja, ki jo pretirana, če ne celo za lase privlečena kulpabilizacija povzroča. In za slabo vest iz empatije, da je v to godljo zvleka tudi tiste, ki jih ima rada. Neglede na to, da (si) je za vse skupaj v bistvu sama kriva.
Moralna moč in psihološka trdnost
Mislim, da bi bilo dovolj, če bi se predsednica republike kot nosilka najvišje funkcije v državi javno opravičila za neumnost, ki se ji je pripetila. Mislim pa tudi, da je odveč, da Nataša Pirc Musar kot privatnica na družbenem omrežju svojim petnajst tisočim sledilcem razlaga osebne občutke ob neprijetnostih, ki se ji post festum — pardon: post malum — dogajajo.
Zdi se nenavadno, da kot državnica čuti potrebo, da državljanom razlaga svojo situacijo in prosi za sočutje in razumevanje. Nenavadno ne zato, ker je krivda na njeni strani — prositi za odpuščanje je navsezadnje del kesanja —, ampak zato, ker s tem priznava, da je ranljiva kot vsak navaden smrtnik.
Toda predsednica ni navaden smrtnik. Predsednica je zgled moralne moči in psihološke trdnosti. Ali bi vsaj morala biti. Biti zgled v tem smislu ne pomeni, da se ji ni treba zavedati storjenih napak — še posebej ne nenamernih in slučajnih, do katerih je prišlo tako rekoč po višji sili — in jih tudi javno priznati.
V past ujeta lisica
Ne bi si pa smela predsednica privoščiti javnega izražanja kolebanja in prizadetosti. Da se ji godi krivica in da jo njeni politični in medijski nefani vlačijo po zobeh, spada k njeni službi. Tega si seveda sama ne želi, niti ji ne želimo mi sami, a to je bog pomagaj del poklica, ki ga opravlja. Neprijetnosti bi morala vzeti nase brez pripomb in jih pogoltniti brez pritoževanja.
Predsednica je absolutna javna oseba. Zanjo veljajo druga pravila in drugačna merila kot za navadne smrtnike. Seveda je “samo človek” in seveda ni “stroj”. Toda ta njen dobro ohranjeni in dobro vzdrževani human touch še ne pomeni, da se predsednici v težkih trenutkih spodobi na to opozarjati. Biti predsednica pomeni biti “samo človek” s posebnimi pooblastili in nalogami (in ugodnostmi), vendar biti obenem pod uradno in neuradno kontrolo. Pomeni biti izpostavljen tako uradnim stališčem in pametnim mnenjem kot tudi najbolj žaljivim in butastim mnenjem drhali — toda v vsakem primeru neobčutljivo kot “stroj”.
Biti predsednica pomeni biti v past ujeta lisica, ki si raje sama odgrizne taco in odšepa naprej, kot pa da nemočno cvili. (Ne vem, kje sem to pobral. Morda pri Baudelairu. Ali pri Courbetu.)
Good luck!
Morda se je samo nerodno izrazila, ampak NPM pravi, da tega ne zna ustaviti. Ne da ne zna, ampak ne more. Nihče ne more tega ustaviti. V vojni proti medijem (in družbenim omrežjem) posameznik ne more zmagati. Niti vrhovna poveljnica vojske. Verjetno je samo Janša tako trmast, da tega še vedno ne verjame.
Ali to verjame tudi NPM? Sodeč po potezi, da objavi sentimentalno izpoved — sicer pismeno napisano, berljivo in v dostojanstvenem, njeni funkciji primernem stilu —, je možno, da verjame, da pomaga, če se podložniki identificirajo s kraljico kot s sebi enako osebo.
Vendar po mojem iz tega ne bo nič. Bolj ko bodo usmiljeni državljani predsednico pomilovali, bolj jo bodo po drugi strani grdi državljani tudi pljuvali. Dokler je ne bodo več.
Skratka: upam, da se bo to ustavilo samo od sebe. Drugega izhoda iz te godlje ni. Pa good luck s tem populizmom!