Ko je prejšnji teden sin prišel iz šole, sem ga najprej vprašal, ali je bilo kaj maškar. Bil je namreč ravno pustni torek. Doma sem ga čakal s kosilom in s krofi iz Mercatorja. Ti so sicer zelo dobri — čeprav jih odmrzujejo —, ampak prav ta dan so mi podtaknili en dan stare. Najbrž je zmanjkalo sveže odmrznjenih. Originalno nalepko z včerajšnjim datumom so goljufi prelepili z novo z današnjim.

No, pustimo krofe. Moj maturant ni odgovoril na moje trivialno konverzacijsko vprašanje, ampak mi je začel takoj pripovedovati o groznem dogodku, ki se je ta dan pripetil na njihovi gimnaziji.

Kaj se je zgodilo? Dekle iz nižjega letnika je skočilo skozi okno. Iz učilnice. Iz tretjega nadstropja šole. Poskušala je narediti samomor. Hvala bogu ji ni uspelo. Skočila je namreč na dvoriščno stran in pristala na travi.

Tako prekleto kul

Bilo je med odmorom med prvo in drugo šolsko uro. Ravno so se selili iz ene učilnice v drugo, mi je pravil sin, ko so dijaki iz ene od učilnic kričé pritekli na hodnik. Malo zatem so iz zbornice in po stopnicah dol tekali že tudi profesorji. Predstavljam si, da je v tistih trenutkih vse skupaj moralo izgledati precej konfuzno.

Kakorkoli, reševalci so bili pri ponesrečenki že čez nekaj minut, po prvi pomoči pa so jo z dvorišča prepeljali s helikopterjem v UKC. Takrat se seveda še ni vedelo, ali si je dijakinja poškodovala tudi vrat in/ali hrbtenico.

Dobronamerni kvarnik: ni si ju poškodovala.

Toliko sem tisti popoldan izvedel od sina. Pa še to, seveda, da je dekle imelo “neke probleme” in da je bila prav tisto jutro pri šolski psihologinji.

Sam sem bil šokiran, sin pa niti ne. Ampak mladina pri osemnajstih, devetnajstih letih — še posebej fantje — ali morda samo fantje — so tako prekleto kul, da nikoli ne veš. Nisem pa vanj vrtal, ker kot naključni, četudi bližnji indirektni očividec itak ni mogel vedeti kaj več. Bil pa sem tudi prepričan, da bo šola zagotovo reagirala na ta dogodek in nas obvestila.

Vse zaman

In res. Čez dva dni smo vsi starši dijakov te gimnazije dobili elektronsko pošto od ravnateljice. Vključno s posredovanim spročilom šolske psihologinje profesorjem.

Ravnateljica nam je razložila — ne brez privoljenja dijakinjine mame, se razume —, da je dekle imelo psihološke težave; da je bila obravnavana pri pedopsihiatrinji; da je jemala zdravila; da je bila na psihoterapiji; sicer je imela odločbo o usmeritvi in bila iz tega naslova deležna prilagoditev pri pouku, ki jih je šola dosledno upoštevala.

Problem je bil očitno v tem, da je bila “preveč zahtevna do sebe” in da so vsi, ki so se na šoli z njo ukvarjali, “rahljali njena prepričanja o pomembnosti ocen”; bila pa da je tudi “v prijetnem, podpornem, spodbujajočem razredu”, kjer so bile sošolke in sošolci do nje pozorni in so ji pomagali.

A očitno vse zaman.

Ukrepanje

Šola je ukrepala promptno. Takoj po dogodku se je šolska psihologinja pogovarjala z dijakinjino mamo in sestro in s sošolci, ki so bili navzoči ob dekletovem skoku. (Seveda so vsi skupaj tudi morali opraviti pogovor s policisti.)

Dekletova mama se po izjavah ravnateljice zahvaljuje tako šoli kot sošolcem za pomoč in je s šolsko psihologinjo v stalnem stiku. Psihologinja sama pa je izdala navodilo vsem profesorjem, naj se z dijaki — z vsemi dijaki, v vseh razredih in letnikih — o dogodku pogovarjajo. Naj jim razložijo, zakaj se je to zgodilo. Kakšne težave je dijakinja imela, da je naredila nekaj takega. Spet seveda s privoljenjem dijakinjine mame.

Ravnateljičin in psihologinjin opis dogajanja neposredno po nesreči je zvenel tako, kot da so ravnali trezno in zbrano, predvsem pa profesionalno, korektno in sočutno. Verjamem, da so res. Toda to vendarle krepko presega običajne kompetence pedagoškega poklica. Občudujem jih, da so v danih okoliščinah to zmogli. Meni bi se zmešalo.

“Šola je v šoku. Potrebujemo podporo.”

Moja nelepa, četudi udobna lastnost je, da nimam empatije. Vsaj ne do ljudi, ki mi niso najbliže. Sam raje rečem, da nisem zelo čustven. (Znam pa biti patetičen.) Toda to je bilo prehudo celo zame. Ko sem bral ravnateljičino pismo, sem bil malone ganjen. Poskušal sem si predstavljati, kako se počutijo dekletovi starši. Pa tudi sošolke in sošolci in seveda šolski staff. Zato sem se ravnateljici — proti svoji navadi (pa saj niti ni pravih priložnosti) — s povratno pošto s stavkom ali dvema tudi sam zahvalil za trud in poskušal prispevati kanček podpore in spodbude.

Zelo slabe volje pa sem postal zaradi nečesa drugega. Ravnateljica je namreč v dopisu omenila, da nam to piše tudi zaradi “neprimernih odzivov na raznih forumih in družabnih omrežjih”. In zaključila: “Šola je v šoku. Potrebujemo podporo. Če nam jo lahko nudite, bomo hvaležni. Če nam je ne morete, pa se — lepo prosimo — vzdržite nepreverjenih in zelo obremenjujočih objav.”

Eh. Lahko bi si mislil, da ne bo šlo brez tega.

Družbeno gojišče nevednosti

Grem torej guglat — in kaj najdem?

Pri nesrečnem dogodku oddaljeno udeležena dušebrižnica se je začela vnaprej zgražati, da bo šola poskus samomora minimalizirala, kot da se ni nič takega zgodilo; da je dekle psihologinji povedalo, da se slabo počuti, ta pa da jo je kar poslala k pouku; šola je potekala “normalno”, baje so še teste tisti dan pisali.

To ni bilo objavljeno na Facebooku in ne na X-u, ampak na tistem butastem slovenskem družbenem gojišču spletne nevednosti, nergaštva in nestrpnosti pod krinko zdrave pameti in zaskrbljenosti.

Minile so samo štiri minute, odkar je ženska to obesila na internet, ko je neki pametnjakovič že pripominjal, da je treba psihologinjo takoj odpustiti. Čez petnajst minut pa je nekdo že primerjal očitano reakcijo šole s samopašnostjo ljubljanskega župana.

Čez nekaj dni sem to šel še enkrat brat. Še vedno je viselo tam gor. Res pa je, da niso prišli do primerjave s Hitlerjem.

Odveč je pripominjati, da teh tračarij namerno ne linkam in da sem se celo besediščno potrudil, da ne bi kdo tega uspešno poguglal. Mogoče mi bo celo ratalo.

Salto immortale

Naslednji dan sem se s sinom o tem pogovarjal. Za začetek sva se malo nasmejala na račun tega, kaj vse ljudje nakladajo na internetu. Potem pa sem ga vprašal, ali so v šoli o dogodku govorili. Seveda. Vsako uro, pri vseh urah, je rekel. In kaj konkretno?

Ah, govorili smo to, kar se v takih primerih govori.

Težko je iz mladostnikov izvrtati, kaj se jim plete po glavi. V dobrem in v slabem. Celo psihologom — če sploh pridejo do njih —, kaj šele staršem samim. Če nečesa nočejo povedati, potem pač ne povejo.

Še dobro, da se sam nimam kaj pritoževati. Morda mi bo sin kdaj pozneje v življenju povedal, kaj je v 4. letniku gimnazije razmišljal na pustni torek leta 2025, ko je tista dijakinja skočila skozi okno. Če se bo seveda še spomnil. Če se ne bo sam, ga bom pa jaz.

Dekle pa bo ta salto immortale spremljal célo življenje vsaj kot spomin. In če se je iz nikoli do konca pojasnjenih, obenem pa tudi vsem neusmiljeno jasnih razlogov to že moralo zgoditi, potem vsaj srčno upam, da ji bo to dobra, čeprav draga šola. Tako kot vsem ostalim. Vsem nam. Cenejša kot zanjo, pa vendar dragocena.

Maske padajo za pusta. Brez njih nam je laže. Magari z včerajšnjimi krofi.