Kučanova ideja, da bi na Trgu republike postavili spomenik osamosvojitvi, je naravnost genialna. Pa ne zato, ker bi spomin na osamosvojitev brez njega — namreč spomenika — zbledel. (To bi itak. In tudi bo.) Ampak zato, ker je stari lisjak z eno samo dobro tempirano in še bolje merjeno potezo matiral desničarje.

Nekdanji predsednik je obrezpredmetil njihove revizionistične in uzurpatorske ideje o hvala bogu preklicanem Muzeju slovenske osamosvojitve. S svojim predlogom postavitve spomenika jim je Kučan meni nič, tebi nič vzel ekskluzivno in ekskluzivistično pravico do odločanja o načinih komemoriranja osamosvojitve.

Kučan vrača osamosvojitev tja, kamor spada. Vrača jo tistim, ki jim pripada.

Si predstavljate?

Si predstavljate Janšo, Rupla, Peterleta in ostale, da bi podprli Kučanovo idejo spomenika osamosvojitvi? Tega ne bomo doživeli.

Predlog bodo z ogorčenjem in gnusom zavrnili. Zadnji komunistični, tranzicijski, kao totalitarni predsednik in dedek iz ozadja, ki mu osamosvojitev ni bila intimna opcija, po njihovem ne more požegnati oltarja slovenske državnosti. Nima moralne pravice.

Janša, Rupel, Peterle in ostali se bodo z zavračanjem Kučanovega predloga ustrelili v nogo. Predlagal je nekaj, česar po zdravi pameti ne morejo zavračati. Pa bodo vendarle zavračali. In se pri tem razkrinkali kot dejanski uzurpatorji komemoriranja osamosvajanja.

To je bilo mojstrsko od Kučana. Nastavil jim je past, iz katere ni rešitve.

Učinek in občutek

Za javni politični učinek in občutek je veliko bolje, da se je tega spomnil Kučan in predlagal hvaležno naklonjenemu Golobu — in to, prebrisanec, na štiri oči, a pred kamerami! —, kot pa če bi spomenik prišel na misel vladi sami, da bi zašila korifeje odcepitve. V tem primeru bi pobuda izpadla fake.

Gibanje Svoboda je itak stranka, ki na postavljanje spomenikov komur- ali čemurkoli ne bi nikoli niti pomislila. Niti v ideološko-zgodovinskem smislu niti v politično-strateškem, za zafrkavanje političnih nasprotnikov.

Socialni demokrati imajo po svoji strani že “svojih” spomenikov poln kufer in se ne bi ukvarjali še s tem, ker bi jim zmanjkalo časa za priklanjanje in polaganje vencev. Levica pa po kenslanju MSO — za kar si upravičeno lasti zasluge — tako ali tako ne bi ne mogla ne hotela sama predlagati spomenika. Ker pa je ideja zrasla na Kučanovem zeljniku, se bo Levica lahko od nje zdaj diplomatsko distancirala in jo škripaje z zobmi sprejela kot nujno zlo.

Pa tudi zato je to dobro, ker je Kučan še vedno najbolj pozitiven, združujoč lik slovenske polpretekle zgodovine. Z osamosvojitveno vred. Ljudje bodo njegov predlog najraje sprejeli. Raje kot od kogarkoli drugega.

Tja v en dan

Kučanov predlog pa je posredno opozoril še na eno slovensko bizarnost: na javno debatiranje in kreganje kar tja v en dan, brez prave podlage in brez zveze s tem, kar je bilo dejansko rečeno.

Kdor je sledil polemikam v zvezi s tem, je dobil vtis, da je Kučan predlagal Golobu, da bi spomenik osamosvojitvi postavili namesto obstoječega spomenika revoluciji. Folk pa v luft, češ, kakšno barbarstvo, odstranjevati spomenike!

Ne. Kučan ni Golobu niti z besedico sugeriral, da bi novi spomenik stal na mestu Tršarjevega spomenika revoluciji (1975) — ali nemara prav tako njegovega Kardelju in njegovim brezobraznim followerjem (1981). Niti ni rekel, kje na Trgu naj bi spomenik sploh stal.

Citat

Predsedniku vlade je nekdanji predsednik republike v torek na Ljubljanskem gradu povedal to, kar je povedal že v petek v govoru na Vrhniki (ob 78-letnici osvoboditve): da bi si osamosvojitev, “to veliko državotvorno dejanje slovenskega naroda […], po tridesetih letih zaslužilo […] dostojen simbol, spomenik”; in da bi ta spomenik moral stati “na osrednjem trgu našega glavnega mesta […], na katerem so se odvijala mnoga osamosvojitvena dejanja”.

So far, so good. Zdaj pa naj v celoti citiram odstavek, za katerega domnevam, da so ga zlonamerneži znali in hoteli zlonamerno razumeti:

“Na tem zgodovinsko simbolnem kraju zdaj stoji spomenik, posvečen nekemu drugemu pomembnemu času naše zgodovine, ki na žalost še zmeraj deli naš narod. Pripada naši preteklosti, je simbol hotenj tistega časa. Novi čas potrebuje svoj simbol. Spomenik slovenske osamosvojitve bi bil poklon našemu skupnemu dejanju, ki se ne bi mogel zgoditi kot dejanje enega dela Slovencev proti drugemu.”

Nobenega razloga

Ali se komu zdi, da bi iz citata bilo mogoče razumeti, kot da se Kučan zavzema za podrtje spomenika revoluciji? Meni ne.

In res. Kučan mi je sinoči po telefonu v smehu zatrdil, da ne bi niti v sanjah na kaj takega pomislil. Niti v govoru na Vrhniki niti med četanjem z Golobom ni tega rekel. Njegova stališča do odstranjevanja spomenikov so jasna.

No, Gibanje Svoboda bo o Kučanovem predlogu sprožilo naklonjeno razpravo. Vendar tudi po strankinih lastnih izjavah ne pride v poštev, da bi zaradi postavitve novega spomenika stari moral pasti. Kaj šele iz ideoloških razlogov.

Tako da ni nobenega razloga za kokodakanje o ikonoklazmu.

Tudi prav

V bistvu je čudno, da v dosedanjih trideset-plus letih samostojnosti še nikomur — niti tistim, ki na teh lovorikah najudobneje počivajo in se z njimi najbolj domišljavo osmišljajo — ni prišlo na misel, da bi si osamosvojitev zaslužila spomenik.

Meni osebno je glede tega precej vseeno. Bi pa vendarle rekel, da neobstoj spomenika osamosvojitvi ni toliko posledica različnih pogledov na interpretacijo le-te, ampak bolj dejstva, da imajo vsi politiki brez razlik polna usta osamosvojitve, niso pa za njeno materializirano, urbano, urbanistično, 3D ovekovečenje pripravljeni storiti nič konkretnega.

Morda se bo pa zdaj le kaj spremenilo. Tudi prav. Spomeniki me niti malo ne motijo. Razen če so neestetski.