Prepir, ali se naj 15. september imenuje praznik vrnitve ali priključitve Primorske k matični domovini, je prepir funkcionalno nepismenih Abderitov za “oslóvo” senco. Je pa tudi prepir politikov, ki nimajo pametnejšega dela, kot da se ukvarjajo s pomenskimi finesami in zgodovinskimi stilizmi jezika, ki ga v bistvu ne obvladajo.

Slovensko govorečemu človeku ne more biti manj mar, ali bomo praznovali vrnitev ali priključitev Primorske. Besedi ne pomenita isto, vendar razlika za državno in državljansko rabo ni bistvena. Ker pri tem je pomembno samo eno: da je Primorska slovenska in ne italijanska. Glavno, da je naša. Ali gre za vrnitev ali za priključitev, je historično in jezikovno — in za domovinski občutek celosti Slovenije — irelevantno.

Let’s call the whole thing off

Kulturna zgodovina priča, da je zapletanje z besedami, ki označujejo eno in isto, že po defaultu smešno. Vsi poznamo song Let’s Call The Whole Thing Off iz musicala Shall We Dance Georgea in Ira Gershwina iz leta 1937 z Ginger Rogers in Fredom Astairom v glavnih vlogah: “Potato, potahto, tomato, tomahto/Let’s call the whole thing off”. (Tule je verzija z Ello in Louisom.)

Rojakom bližji pa je Prešernov zabavljivi sonet Al’ prav se piše kaшa ali kaſha — … “se šola novočŕkarjev srdita/z ljudmi prepira starega kopita; kdo njih pa pravo tŕdi, to se praša”.

To se je sicer nanašalo na “pravdanje” med pristaši metelčice (“novočrkarji”) in bohoričice (“ljudje starega kopita”). Duhovnik, slovničar, pisec nabožnih knjig in zavetnik alter scene Franc Serafin Metelko je namreč leta 1825 poskušal prodreti s predlogom nove slovenske abecede — namesto tiste, ki jo je kakih 250 let prej uveljavil prvi slovenski slovničar Adam Bohorič. Metelčica se ni prijela in so jo nekaj let pozneje celo uradno prepovedali, medtem ko bohoričico — prenekaterikrat updatano — v bistvu uporabljamo v slovenščini še danes.

Semantika

Poglobimo se v zadevo semantično. Ampak res picajzlarsko in povsem okleščeno konteksta. Kot to znamo jezkoslovci in veščaki jezika — politiki in občani pa ne.

“Vrnitev” pomeni, da nekaj pride nazaj; torej tja, odkoder je odšlo ali od česar je bilo tako ali drugače odvzeto; da spet postane del nečesa; da ponovno pride v last ali posest in pod oblast neke širše entitete. “Vrnitev” je restitucija prejšnjega stanja.

“Priključitev” pomeni skoraj isto, le da ne vključuje časovnega momenta; ne implicira vmesne diskontinuitete pripadanja. Slovaropisno ta beseda ne omogoča razumevanja, da je nekaj odvzetega šele po neki prekinitivi spet pripadlo prejšnji entiteti.

“Priključitev” je združitev as such. Dvoje se poveže v eno. Pa če je že bilo kdaj prej povezano ali ne.

Tako imenovani deležniki

V zadevo je vpletena cela vrsta tako imenovanih deležnikov.

Koalicijska večina v DZ je sprejela zakon o spremembi poimenovanja praznika iz “vrnitve Primorske” v “priključitev Primorske”, vendar je Državni svet izglasoval odložilni veto. Tu pa je še nesrečna in kot ponavadi ogorčena opozicija, ki si je 15. september — kot praznik “vrnitve Primorske” — v svojih boljših oblastniških časih izmislila.

O čem se ti ljudje sploh kregajo?

Zateženci iz vrst Socialnih demokratov — s prvopodpisano Meiro “Hot Meiro” Hot —, Gibanja Svoboda in Levice, ki so to sforsirali, se sklicujejo na zgodovinska dejstva. In sicer na sklep Vrhovnega plenuma OF o priključitvi slovenskega Primorja Zedinjeni Sloveniji, sprejet 15. septembra 1943 v Bazi 20 in potrjen 3. oktobra 1943 na Zboru odposlancev slovenskega naroda v Kočevju.

Drugi njihov argument pa je ponarodela raba. Predlagatelji zakona so v pobudi zapisali, da “Primorci že od nekdaj praznujejo praznik priključitve in ne vrnitve, saj je takšno poimenovanje praznika del njihove tradicije in kolektivne identitete”.

Skoraj dvajset let

Praznik vrnitve Primorske k matični domovini je uvedla vlada Janeza Janše leta 2005. Prav. Pohvalno. Naslednje leto je uvedla še praznik združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom po prvi svetovni vojni oz. priključitve Prekmurja matičnemu narodu. Tudi v redu. Desnica je bolj kot levica talentirana za te domovinsko protokolarne zadeve ponosa. (Vedno jim sicer ne rata, kot recimo pri preimenovanju letališča.)

Po mojem je Janševa vlada hotela biti bolj slovaropisna od slovaropiscev in se je zapičila v to, da ne moremo govoriti o priključitvi Primorske, ker s tem priznamo ali vsaj sugeriramo, da morda ni bila ves čas — tudi pod laškim škornjem — slovenska. Ergo, dajmo temu torej reči praznik vrnitve Primorske.

Primorci sami se zaradi tega niso prav nič sekirali. Skoraj dvajset let so ponosno praznovali — in z njimi cela matica — vrnitev ali priključitev. Dokler ni skupina levih poslancev na lepem ugotovila, da “to ni del [primorske] tradicije in kolektivne identitete”.

Kako so Primorci sami rekli temu prazniku, ne vemo natančno. In niti ni važno, če je med primorsko ljudsko rabo in uradnim poimenovanjem praznika obstajala kakršnakoli diskrepanca. 

Anschluss

Ali so se koalicijski poslanci lotili preimenovanja praznika iz kljubovanja poimenovanju, kot si ga je nekoč zamislila sedanja opozicija? Zelo verjetno. Slovenska politika je danes nekončno bolj radikalna kot pred dvajsetimi leti. V ospredju je kulturni boj kot konflikt med brutalnimi revizionisti zgodovine in nostalgičnimi varuhi tekovina revolucije. In ti zadnji se čutijo dolžne manipulirati Primorce, da je bilo z njihovim praznikom po Janševi zaslugi ves čas nekaj narobe.

Po drugi strani pa so taisti desničarji danes tako zmešani, da proti novemu poimenovanju praznika ne znajo protestirati drugače kot s tendenciozno obremenjenim prevodom, češ, “priključitev” je po nemško “Anschluss” — in saj vsi vemo, kam je to pripeljalo. Daleč, predaleč. Primorce celo tako daleč, da še dandanes leži na Sabotinu tisti otročje patetični napis iz kamnov “TITO”.

Primorska je slovenska in tako bo tudi ostalo. Popolnoma vseeno je, ali so nam jo s Pariško mirovno pogodbo leta 1947 vrnili ali priključili. Zato naj nehajo o tem pametovati tisti — eni in drugi —, ki so sicer naglušni za finese jezika in ki razumejo samo politično latovščino.