Prejšnji petek sem bil na otvoritvi 36. Mednarodnega grafičnega bienala. A naj vas takoj potolažim: to ne bo kolumna o likovni umetnosti in v bistvu niti ne o kulturi, ampak o … — jugonostalgiji.

Eden od govornikov na otvoritvi je bil — v odsotnosti svoje soproge, častne pokroviteljice 36. MGB — first lady Aleš Musar. Omenil je zanimivo zadevo, ki se je celo starejši le komajda spomnimo, pove pa veliko o nekdanjem odnosu do kulture in umetnosti.

V dobrih, starih časih so podjetja (od)kupovala grafična dela domačih umetnikov. Tako rekoč ni bilo večjih in pomembnejših pisarniških in drugih javnih prostorov, kjer na stenah ne bi visele grafike. Sam se iz 70. let spominjam portoroškega hotela Metropol, kjer so bile vsepovsod permanentno razstavljene grafike Zvesta Apollonia. Veliko je bilo tudi Lojzeta Spacala. Morda v drugih hotelih, se ne spomnim točno.

Danes tega ni več. Podjetja tega ne delajo več. Podjetja šparajo. Redka sponzorirajo. In če že, ne likovne umetnosti. Jebeš art.

Letnice in datumi

Skratka, otvoritev prvega Mednarodnega grafičnega bienala je bila 3. julija 1955. Pozabavajmo se še malo s kulturnimi datumi in letnicami.

Na isti dan kot otvoritev 36. Bienala je bila tudi otvoritev 60. Borštnikovega srečanja. Prvo je bilo leta 1966 v Mariboru.

Čez dobra dva tedna se v Cankarjevem domu začne 66. Jazz festival Ljubljana. Prvi je bil leta 1960 na Bledu.

Sinoči je bila v Križankah prva od prireditev 73. Ljubljana Festivala. Mesto Ljubljana ga je ustanovilo leta 1952.

Kaj so to bili za eni časi — 50. in 60. leta 20. stoletja —, da so festivali in podobne prireditve vznikale kot po tekočem traku? V Sloveniji, v tedanji Jugoslaviji, pa tudi drugod na Zahodu, pravzaprav po vsem svetu?

Verjetno/neverjetno

Če se za trenutek pomudim še pri Bienalu, tradicionalisti se letos zgražajo nad kustosinjinim konceptom, ki grafičnih likovnih del skorajda ne vključuje. Velikanska večina razstavljenih del je namreč ustvarjenih v poljubnih tehnikah in žanrsko pripada v glavnem instalacijam. Mnoga dela sploh niso likovna. Nekateri nergači pravijo, da bi bilo treba organizatorja tožiti. Ker če gre recimo človek v opero, potem vendar pričakuje, da bo poslušal opero, ne pa recimo rock koncert.

Tako kot je neverjetno, da so velike slovenske kulturne prireditve nastajale v določenem obdobju, je tudi neverjetno, da so se — glede na vsesplošno nezainteresiranost za kulturo in kronično pomanjkanje sredstev — sploh obdržale.

Ni pa neverjetno, da so se hočeš-nočeš spremenile. Grafika, teater, jazz ne morejo biti isti kot pred šestdesetimi, sedemdesetimi leti. Grafični bienale ni nujno grafični. Jazz festival je kao neka druga godba. Ljubljana Festival — nekoč znan kot Festival Ljubljana: tu vstavite poljubnega, po možnosti ciničnega smeškota — je skomercializiran pêle-mêle za kratkočasenje ljubljanskih zgornjih nekaj tisočev, a tudi amorfnih gmot. Tam lahko vsakdo najde nekaj zase.

Kulturne prakse

Hočem reči, da so se umetniške zvrsti v več kot pol stoletja drastično spremenile. A ne samo to. Vzporedno z umetniškimi zvrstmi so se še skoraj bolj spremenile tudi kulturne prakse oz. kultura kot lifestyle. Danes je vse to v praznem prostoru, izpostavljeno poljubnosti posameznikove presoje in zanimanja. Umetnost ni več podružbljena, niti ni podružbljena kultura. Politiki o pomenu kulture sicer še vedno govorijo — tako kot so govorili v socializmu, še v Jugoslaviji —, vendar ne mislijo več resno. Dandanes je to samo še sajenje rožic kulturne identitete, samobitnosti, konstitutivnosti, narodotvornosti itd. itd.

A eno je gotovo: desetletje ali dve po drugi svetovni vojni, torej v zlati dobi modernističnega družbenega preporoda in v zlati dobi socializma, so nastajale velike kulturne prireditve, ki so se vsemu navkljub obdržale do danes.

Tržišče in zanimanje

Tedanje oblasti — nalašč v množini, ker ni šlo samo za našo, danes zaničevano komunistično oblast — so verjele, da sta kultura in umetnost nekaj posebnega in oplemenitujočega, in glede tega tudi veliko konkretnega naredile. Pa tudi prepričale ljudi, da je to res, da se temu splača posvečati pozornost in gmotno podpirati. Da sta kultura in umetnost tako ali drugače fajn in da je treba z ekonomskimi in političnimi intervencijami vzdrževati tržišče zanju in zanimanje zanju, ker sicer ne bi dobro funkcionirali. Zlasti ne v tako majhnih okoljih, kot je naše.

Rad bi skratka rekel: da vas ne slišim več enostransko in pavšalno šimfati nekdanje oblasti in se norčevati iz tako imenovane jugonostalgije. Imamo vse razloge, da to cenimo. Ker so vedeli, kaj delajo.