Ne vemo, ali se Nataša Pirc Musar, Urška Klakočar Zupančič in Robert Golob niso udeležili redne letne pasje procesije ob obletnici dražgoške bitke zato, ker so bili v nedeljo zadržani ali indisponirani — ali zato, ker so s svojo odsotnostjo hoteli poslati v eter sporočilo, da je dovolj glorificiranja in mistificiranja partizanstva.
Toda to njihovo špricanje najbrž nima veze s tem, kar sem 14. januarja 2011 ob tej priliki hudobno in cinično napisal v Sobotni prilogi Dela:
"Proslavljanje dražgoške bitke je dandanes samo še tabloidni politični futer. Dogodek je za zunanje opazovalce resda zreduciran na etnološko muzealijo tipa cerkljanske laufarije, vendar ima tudi opazne politične posledice. Med temi je seveda najbolj neprijetna ta, da vzbuja vtis, kot da imamo poleg prave države še paradržavo političnih zombijev, ustanovljeno leta 1942 in utemeljeno na eksplicitnih, ekskluzivnih vrednotah partizanstva."
Komemoracija na komemoracijo
Jaz tega še vedno ne razumem. Italijanski neofašisti komemorirajo napad na svoje ideološke kolege pred šestinštiridesetimi leti in sredi Rima v znak žalovanja in spoštovanja salutirajo "ai camerati caduti". Nekaj dni pozneje pa se nek slovenski poslanec — ki je končno prišel na vrsto, da pristavi svoj dražgoški lonček — čuti dolžnega na to opozoriti v govoru na komemoraciji partizanske bitke z nacisti pred dvainosemdesetimi leti.
"Dražgoše brezčasno odmevajo nauke, ki smo jim dolžni prisluhniti. Sporočilo Dražgoš je upor! Upor, ki ga ni utišal niti mitraljez sovražnika. Sporočilo Dražgoš je resnica! Da svoboda ni samoumevna, temveč izborjena. […] Ko neofašisti vsem na očeh sredi italijanske prestolnice salutirajo z dvignjeno desnico, v Nemčiji pa kujejo načrte za izgon milijonov ljudi, ki niso nemškega porekla, morajo zvoniti vsi alarmi v demokratičnem svetu, še posebej Evropski uniji. To je čas dramila! Čas, da se enotno zoperstavimo tem ostudnim dejanjem in ustavimo vse, še tako pritajene poskuse oživljanja pošasti nacifašizma!"
To je precej neverjetno. Kot da proslavljanje dražgoške bitke ne bi imelo smisla brez italijanskih neofašističnih ekscesov. Ali brez nemških skrajnih desničarjev Alternative für Deutschland. Čas dramila?! Ustaviti in zoperstaviti?! Oni tam v Dražgošah? Saj ni normalen!
Svinčeni časi
Neverjetno je tudi, kako strumno mediji poročajo o tem dogodku in z neskritim zadovoljstvom navajajo levičarske politične govornike. Zgornji citat je iz medija, ki se mu očitno zdi vredno in potrebno prispevati k narodnobuditeljski poanti »slavnostnega« govornika.
Seveda pa si taisti medij ne more kaj, da ne bi tudi v Dražgošah prisotnim postavljal podvprašanj o predsedničinem insinuiranju — ki so ga sami sprovocirali —, da pod določenimi pogoji ne bi imela nič proti, če bi Golob odstopil.
Ker za to gre. Za "tabloidni politični futer", kot sam temu pravim.
Da je govornik "slavnostni", sem sicer dal v narekovanje zato, ker ko mediji omenijo govornika na politični ali spominski prireditvi, nikoli ne pozabijo uporabiti pridevnika "slavnostni". Nikoli. Besedo "slavnostni" (govornik) bi bilo treba v tem kontekstu prepovedati. Ker spominja na svinčene čase, ko so bile te in takšne komemoracije obvezne. In ker raba jezikovno in ideološko izvira iz tistih časov.
Omladina
Naslova v nekem drugem mediju — V Dražgošah danes osrednja spominska slovesnost, Matjaž Nemec opominja na samozavest naroda in Tradicija in opomnik za prihodnost — pa spominjata na naslove poročil o režimskih protokolarnostih na prvi strani glasila SZDL v sedemdesetih letih. To je to. Give me a break!
Prestar sem za ta cirkus. Pa ne po letih. Prestar sem zato, ker se še predobro spomnim časov, ko je bilo vzhičeno proslavljanje teh bitk zaželeno, če ne celo obvezno družbeno vedênje. Zato sem iz tistih časov navajen indolentnosti in nonšalance do tekovina revolucije. Partizanščina kot zgodovinska vrednota ja, absolutno, ampak nehajte že s tem težiti. Ne priznavam tega dominantnega diskurza. Ne vem, o čem govorite. In še tem manj vem, zakaj bi zaradi italijanskih neofašistov in nemških skrajnih desničarjev te tekovine revolucije bile kaj bolj potrebne revitalizacije kot prej. Obnašate se kot omladinski štreberji iz leta 1979.