Državni zbor je doslej samo včasih spominjal na resničnostni šov, po uvrstitvi stranke Resni.ca vanj pa še tem bolj redno in dobesedno. In kot da to ne bi bilo dovolj, zdaj postaja še odštekana komedija absurda. Poslanci glumijo po improviziranem scenariju, ki publiko vedno znova preseneti in navduši s predvidljivo nepredvidljivostjo.

Najbolj noro pri vsem skupaj pa je, da državljani kot publika še vedno radi in z zanimanjem spremljamo dogajanje v parlamentu. Politično informiranost in ozaveščenost še vedno čutimo kot obveznost. Čeprav nam je jasno, da je postala trivialna in neresna. Dojemamo jo kot neobvezno razvedrilo.

Za ščepec pozornosti

Tako smo v eni od zadnjih epizod, ko bi se ekipi nastopajočih — ki smo jo državljani sami izbrali za cele štiri sezone — moral pridružiti nov, nadomesten udeleženec, vzeli na znanje nesrečnikovo s solzami impregnirano priznanje, da si je premislil. Ker ima bojda dovolj pametnejšega dela v neki drugi resničnosti. Obenem pa je potožil, da mu ni všeč, da ga snemajo in kako mediji udeležence resničnostnega šova sploh obravnavajo.

Kaj je torej revež tam sploh delal, če mu ni bilo treba? Zakaj se je prišel zjokat pred kamere?

Cmizdrenje seveda ni bil njegov namen, so ga pa zato premagala čustva. Ker koga pa pravzaprav ne bi — glede na predhodne zaplete, ki so pripeljali do tega, da stranka mora najti nadomestnega poslanca?

Odrski talent

Povedati nekaj pred kamerami je za sojene ali nesojene državnozborske aberveznike lepo in dostojanstveno. Da se jim pri tem zatrese glas in orosijo oči, samo dokazuje, da so kot naturščiki talentirani za na oder. Človek je opravil svojo moralno in medijsko dolžnost, da mu za trenutek posvetimo nekaj pozornosti. Takšne ali drugačne. Nekatere je morda res pripravil do tega, da se zamislijo nad krutimi razmerami v politiki, druge pa je — če nič drugega — spravil v dobro voljo.Dogajanje v Državnem zboru je najbolj trivialen in temu primerno najbolj gledan podžanr. Niso pa poslanci edini, ki igrajo sami sebe in se pretvarjajo, da je vse, kar delajo in govorijo, ne samo zares, ampak tudi usodno za preljubo domovino. Suspenza je tudi na vladnem parketu dovolj, da publika ostaja intrigirana.

Psihodrama

Obilo je tudi osebne psihološke dramatičnosti. Vedno se ni treba zjokati. Tako se je na strankarski listi izvoljena poslanka, pozneje delegirana na Ministrstvo za zdravje kot državna sekretarka, pred časom odločila, da gre nazaj v parlament. Prvotno kot povezana poslanka, po preobratu pa nepovezana. Ker da je ta (vladni) resničnostni šov zanjo too much.

V slovenski neonoir kriminalni seriji bi publika vsaj v zadnjem nadaljevanju izvedela, kaj se je v resnici zgodilo. V tem primeru pa bodo domnevne ali dejanske grožnje nič hudega sluteči amaterki ostale zavite v tančico skrivnosti. Kar je tudi zakonitost resničnostnega šova. Za to so scenaristi morali poseči v scenarij in poslanko z mandatom nekako prepričali, da je v parlamentu ne rabijo. In ko so jo nagradili z drugo vladno službo, si je spet premislila in se umaknila nazaj v svoj poklic. V resničnostnih šovih so dovoljene tudi narativne slepe pege.

Legitimno in logično

Politika se je navzela značilnosti plehkih in primitivnih vsebin. Tako funkcionirajo politični protagonisti sami, ki se držijo ohlapno in arbitrarno določenih pravil, v taistem duhu pa vse skupaj dojema tudi publika, ki iz navade in v pomanjkanju pametnejših, četudi fiktivnih, izmišljenih, da ne rečem umetniških vsebin na televiziji sledi informacijam iz parlamenta.

Primera, ki ju omenjam, zanimivo ilustrirata svojevrsten fenomen. Vsake toliko se namreč pojavi udeleženec — kot ta mila jera in on/off državna sekretarka/poslanka/uslužbenka/svečarka —, ki dojame, da je ta pasja procesija nepomembna in brez veze.

A ti zapleti ne vplivajo na nič. Ne motijo naracije, ne ukinjajo suspenza, ne delujejo kot kvarniki. Samovoljne nepredvidljivosti akterjev, ki bi jim lahko rekli tudi politične improvizacije na odprti sceni — z zunanjimi, scenarističnimi intervencijami ali brez njih —, delujejo kot legitimen in logičen del zgodbe.

Necenzurirano

To spada zraven, čeprav navidez ne spada. Te kontradiktornosti obenem negirajo in diskreditirajo racionalno in moralno smiselnost dogajanja, obenem pa afirmirajo njegovo avtentičnost. Publika pa prav zaradi tega ostaja še bolj navlečena.

V tem resničnostnem šovu tudi neprimernih vsebin ne manjka — neprimernih v smislu grdega, agresivnega, včasih celo vulgarnega izražanja. Če to ne bi bile politične vsebine, bi jih resni mediji cenzurirali. Ampak to nikogar več ne moti. Nasprotno. Politični resničnostni šov smo sprejeli kot nekaj povsem legitimnega, zaresnega, dejansko resničnega. Če tega sranja ne bi bilo več, bi ga morda celo pogrešali.