Ah, Črna Gora … Dežela, kjer se dve paralelni realnosti prepletata kot niti zgodovinske tapiserije, ki jo je nekdo pozabil dokončati. Na eni strani idilične, skorajda že pozabljene razglednice preteklosti, na drugi pa futuristična gradbišča sanj oligarhov.

Ne vem zakaj mi je pri odločanju za počitnice na pamet padla Črna Gora. Morda je temu še najbolj botrovalo dejstvo, da se s takrat še sedemletnim vnukom nismo hoteli prav dolgo voziti z letalom, ki pa smo ga vsekakor nameravali vključiti v prevoz. Po cesti namreč v poletnem času nikamor ne prideš.

Morda pa je bilo nekje v ozadju tudi nekaj jugonostalgije. Spominov na noro kul maturantski izlet in nekaj let pozneje — še v časih mojega prvega službovanja v Petrolu — tudi športne igre nekdanjih naftnih podjetij Jugoslavije.

Kakorkoli že, Črna Gora je bila zavestna izbira, izkušnja pa vse prej kot pričakovana.

Cilj? Slovenska plaža.

All-inclusive

Čeprav turistično naselje Slovenska plaža v Budvi praznuje že štirideset let, si neveden človek ob obisku težko predstavlja, kaj se lahko zgodi z infrastrukturo, če v tem času ni vlaganj in sprememb. Nostalgija ima svoj čar. A ko je v igri turistična ponudba, bi bilo pričakovati, da se bo s časom kakovost dvigovala — ne pa ostajala na izhodiščni točki.

All-inclusive restavracija v naselju — ob čisto primernem bazenu s slano vodo, ki s svojimi štirimi zvezdicami obljublja kakovost, udobje in doživetja — spominja na časovni stroj, ki popelje človeka v čase, ko je dizajn kar kričal “Made in Yugoslavia”. Krožniki z zbledelo podobo črnogorskega turističnega ponosa Sv. Stefana. Jedilni pribor, ki mu noben pomivalni stroj ne more vrniti svetleče podobe. Papirnate serviete z zgodovinsko vrednostjo, ki jih ne vidiš več niti v najbolj zakotni gostilni Evrope. Vse to na prvi pogled vzbuja občutek retro šarma. Toda obljubljene štiri zvezdice hitro zbledijo pod prahom socialistične preteklosti in v zavedanju, da to ni odsev namerne turistične strategije. Tako je zato, ker je nekdo pozabil v korak s časom. Ker ni bilo finančnega vlaganja, izobraževanja, zahtev in standardov.

Bolj v sramoto kot v ponos

In to še ni vse. Na Slovenski plaži močno primanjkuje kreativnosti in idej tudi v kulinariki. Hrana se ponavlja iz dneva v dan, kot da so kuharji obupali nad inovativnostjo in se odločili za pot po liniji najmanjšega odpora. Kot smo tudi sicer ugotovili na sprehodih po Budvi, je to stanje za ta kraj kar simptomatično. Če bi bila kulinarična nekreativnost prednost, bi bili črnogorski kuharji mojstri. Mojstri nečesa, kar je bilo izumljeno že pred desetletji.

Slovenska plaža bi lahko z investicijsko injekcijo in z malo domišljije ponovno postala simpatična oaza južnega Jadrana. Tako pa ostaja zbledela, ofucana razglednica nekih drugih časov. Ostaja opomnik, da niti najlepša lokacija ne more nadoknaditi tega, kar lahko naredi oz. česar ne naredi človek. Da je “Slovenska”, nam je 40 let nazaj morda godilo. Danes pa nam je bolj v sramoto kot v ponos.

Ex-YU

Priljubljenost te destinacije med Slovenci in drugimi ex-YU gosti sicer ni vprašljiva. Naselje se mi je zdelo polno zasedeno. A praznovanje 40-letnice bi lahko bila priložnost za razmislek o prihodnosti. O tem, kako obuditi in prenoviti to, kar je nekoč bilo cvetoče turistično središče. 

V Črni Gori človek naleti še na veliko drugih presenečenj. Od prijetnih, kot recimo krasne plovbe po zalivu Boke Kotorske, pa do napol zgrajenih ali zapuščenih hiš in odlagališč odpadkov kar ob cestah. Zraven pa čisto nov, moderen center za prodajo vrhunske kopalniške opreme.

Ali recimo internet — ta nepogrešljiva, vsemogočna sila današnjega sveta. Ta v Črni Gori še vedno deluje po načelu “sad ga ima, sad ga nema”. Izpadi so tako pogosti, da se človek začne spraševati, ali je morda wi-fi šel na počitnice v neko bolj turistično razvito državo.

In kdo bi si mislil, da je digitalni detox dandanes … — prisilen?

Drug svet

Na drugi strani pa občutek, kot da si zavil v nek drug svet. V Budvi ob obali rastejo luksuzni hoteli s petimi zvezdicami in s kapaciteto kakih tisoč gostov kot gobe po dežju. Gradbišča so videti kot poklon človekovi vztrajnosti — ali pa lahkomiselnosti —, da tudi najlepši del narave pokvari z betonom. Budvanska plaža je tako natrpana, da bi morali ležalnike izdajati z GPS sledilniki, da bi jih uporabniki po kopanju sploh našli. Za butični turizem še niso slišali. Tam velja samo to, da več turistov prinese tudi več denarja. 

In če smo že pri denarju, radi imajo gotovino. Najraje. V marsikateri trgovini boste videli obvestilo, da sprejemajo samo gotovino. Kartic ne marajo. Glede na nezanesljivost interneto to seveda ni presenetljivo.

TIV

In ko že misliš, da je dopusta konec, prideš na letališče Tivat. Na tem dragulju infrastrukture že dva istočasna pristanka ali vzleta ustvarita zmedo, primerljivo z gnečo v trgovinah v času črnega petka. Prikazovalniki letov nimajo veliko zveze z veljavnimi voznimi redi in služijo samo kot priporočilo. To potovanju doda avanturistični pridih.

Čakajoči na povratni let na Brnik smo na displeju eno uro opazovali obvestilo, da se vkrcavamo na letalo, pri čemer našega letala sploh še ni bilo na pisti. Nenadoma pa se je let uradno zaprl. To je pomenilo, da je vkrcavanja konec in da skozi (neznani) izhod ne pustijo nikogar več.

Priznam, da me je zgrabila panika. Sem pri vsega štirih izhodih — ki so med seboj oddaljeni skupaj kakih 30 metrov — preslišala ali spregledala odhod našega letala?

“Gate closed”

Na srečo sem v rahlo paničnem preverjanju obrazov našla tudi nekaj znanih iz Slovenije. Napovedovalka je medtem po ozvočenju nekajkrat povedala, odkod prihajajo letala in kaj se zgodi z zapuščeno prtljago. O odhodu na Brnik pa nič. Zamude je bilo že kakih 40 minut. “Gate closed”. Nenadoma pa je bilo zaznati gibanje dela potnikov proti vratom brez napisa destinacije. Slučajno sem se znašla tam in povprašala nekega Slovenca, kam je namenjeno letalo, ki ga potniki lovijo. Seveda, v Ljubljano! Brez napovedi, brez obvestila na displeju, brez česarkoli. Čista sreča, da smo ujeli let!

Draga Črna Gora! Ostajaš prijetno skrivnostna in fascinantna. Toda ali ni že čas, da začneš razmišljati o čarih butičnega turizma in visoke kakovosti? Manj je lahko več. Več miru, več prostora, več pristnosti, več kreativnosti. Za več plačila, seveda. In več zadovoljnih turistov, ki se bodo radi vračali.