Prejšnji teden sem z otrokoma igral monopoli. Šlo je za novo različico. Od znamenite družabne igre, ki smo jo igrali v otroštvu, je ne loči samo topografija (Goriška brda in Planica namesto Popove šapke in Kalemegdana), temveč tudi način poslovanja. Namesto premetavanja barvnih listkov, ki so v starih časih igrali vlogo gotovine, smo bili oboroženi vsak s svojo kartico in čisto pravim POS terminalom. Blazno nobel.

Bili smo precej izenačeni. Sam sem si uspešno prisvojil nekaj imovine — tudi Portorož, ki je s Piranom dandanes kapitalec —, a tudi otrokoma je šlo dobro. Tako smo krožili in drug drugemu nakazovali digitalne evre. Zdelo se je, da smo se znašli v pat poziciji, v kateri ne more zmagati nihče.

Potem pa se je zgodilo — pristal sem v zaporu. Potihoma sem zaklel, ker je zapor pač slaba novica. A še bolj me je vznejevoljilo, ko me je hči podučila, da si svobode ne morem kupiti, ampak moram ždeti v kehi in metati kocko naprej — in ko bom vrgel šestico, se bom lahko spet podal na pot od Prekmurja do obale in nazaj.

Mnja, med življenjem in namizno igro je vendarle razlika: v monopoliju denar ne more kupiti vsega.

Zapornik z denarjem

Tako sem zaprt med štiri stene preizkušal srečo. In kot zakleto kocka ni hotela pokazati odrešujoče šestice. Še naprej sem tiho preklinjal in zavistno opazoval otroka, ki sta potovala pod svobodnim soncem slovenske turistične ponudbe, dokler nisem na neki točki preveril stanja na naših računih. In tu me je spreletelo.

Razmerja moči so se v času, ko sem bil v arestu, bistveno spremenila. Otroka sta finančno dihala na škrge, jaz pa sem se kopal v denarju. Razlog je bil jasen: moja soigralca sta se med kroženjem po domovini ves čas ustavljala na olastninjenih biserih Slovenije in tam zapravljala denar, jaz pa sem bil pri miru, v pričakovanju šestice. In ker sem bil pri miru, nisem zapravljal. Samo kasiral sem.

Situacija je bila absurdna. Skoraj prepričan sem, da nekje v pravilih igre obstaja drobni tisk, ki sta ga moja otroka spregledala. Neka fusnota, ki takšno akumulacijo kapitala preprečuje. Ampak to mi je šlo na roko. Zato sem bil tiho in pridno metal kocko, ki še vedno ni in ni hotela pokazati šestice. In tako sem svoja lastna otroka zmagoslavno in brezsramno osušil do zadnjega beliča. Ka-ching! Game over!

Zanimivo. Kaj naj rečem?

Naslednji prizor pa se je od prejšnjega na prvi pogled povsem razlikoval, čeprav ju je druži starodavni gledališki princip enotnosti časa, kraja in dogajanja. Sredi dnevne sobe sem plesal zmagoslavni ples, sin se je na kavču zaradi svojega bankrota rahlo mulil, hči pa je poraz prenesla precej stoično. Nato je šla v svojo sobo in se vrnila s kosom papirja.

“Kaj pa je to?”

“Podpisati moraš. Za šolo v naravi.”

Prebral sem besedilce in počasi zaključil s praznovanjem svojega monopoli triumfa. Sedel sem na kavč in tekstič prebral še enkrat: “Ali dovolite, da vašega otroka v primeru poškodbe ali bolezni odpeljemo k zdravniku oziroma v bolnišnico?”

Hja. Zanimivo. Kaj naj rečem?

Formulacija je bila v resnici drugačna, lista zdaj nimam pri sebi, ker ga je hči podpisanega odnesla v šolo v naravi. Toda smisel je pravi.

Pravila

Vse skupaj se je zdelo absurdno. Seveda hočem in zato tudi dovolim, da za mojega otroka poskrbite. Če ne bi, vam ga ne bi zaupal.

Seveda pa so mi bili razlogi jasni. V šolskem svetu se najbolj bojijo staršev. Upravičeno. Zato je treba vse premisliti vnaprej in si zavarovati hrbet. Lahko se zgodi, da boš moral sesti za volan avtomobila, s katerim boš bolnega otroka, ki ti je bil zaupan v varstvo, peljal k zdravniku.

Monopoli in izjava za šolo v naravi sta različna, a imata kljub temu veliko skupnega: oba govorita o pravilih oz. o sistemu in anomalijah, ki se znotraj sistema pojavljajo. Pravila so hecna reč. V resnici so neizmerno dolgočasna, saj poskušajo barvitost življenja narisati z omejenim številom barvnih odtenkov, neskončnost vsega, kar se nam dogaja, pa zaobjeti v obvladljivem številu predvidenih življenjskih situacij. Povsem jasno je, da je ta naloga nemogoča. Vsak sistem je torej že v svojem temelju podrvržen paradoksu. In kar imenujemo anomalija ali luknja v zakonu, morda sploh ni napaka, temveč znamenje, simptom tega paradoksa.

Kazen in nagrada

A pustimo to kvazipsihoanalizo, saj nam v resnici ni treba tako globoko. Vrnimo se k prizoru številka ena. Moj arestantski pohod do zmage pri monopoliju je bil posledica slabo napisanih pravil — kar je bilo mišljeno kot kazen, se je izkazalo za nagrado, saj pravilodajalec tovrstne anomalije očitno nista predvidela. Kot rečeno, če je šlo za spregledano fusnoto — česar ne vem, ker nisem preveril — si v tem primeru zaslužim etiketo goljufa. Kakorkoli obračamo, gre za podrobnost. Za detajl, ki pa lahko bistveno vpliva na potek in igre in rezultat, a je v svojem bistvu še vedno to, kar je — podrobnost.

Omemba kazni in nagrade ni naključje. Kazen in nagrada sta pomembni sredstvi vzpostavljanja in ohranjanja avtoritete. Prav o avtoriteti pa govori prizor številka dve. Problem avtoritete učiteljic in učiteljev v našem šolskem sistemu je mantra, ki jo poslušamo že leta, najbolj intenzivno na začetku vsakega septembra. Z razlogom. Problem je res pereč. In kar je najhuje: v vseh teh letih spodkopavanja učiteljske avtoritete je ta težava iz anomalije prerasla v nekaj več. Več kot v slabo spisan pravilnik, ki ga lahko kadarkoli popraviš.

Kaj me skrbi

Vsi sistemi pravil imajo napake, vendar večinoma delujejo. Pri našem šolstvu imamo včasih občutek, da je postalo definicija tistega, kar imenujemo sistemska težava. Da ne bo pomote: oba otroka imam v sistemu in o njunem šolanju lahko govorim samo pozitivno. Če pa pogledamo širšo sliko, vidimo starše z odvetniki ter negotove, skoraj prestrašene učitelje, ki so se prisiljeni ves čas ozirati čez ramo, od kod bo priletelo. Anomalija kot del sistema je ena stvar, nekaj povsem drugega pa je sistem, ki je postal anomalija.

Če zapišem, da moramo starši spremeniti svoj odnos do šole, to tudi resno mislim. A to je na žalost samo floskula. Rešitve za problem v resnici ne poznam. Napovedana reforma šolstva se mu bo posvetila — in tu želim ministru vso srečo. Me pa nekaj skrbi: spoštovanje javnega šolstva in vseh v njem zaposlenih ima korenine v mentaliteti, ki skupnost postavlja pred individualizem, in v družbenem dogovoru, ki spoštuje javno dobro. Tu pa so stališča aktualne oblasti dokaj jasna.