Ko bomo v Sloveniji potegnili črto pod leto 2022, bo visoko na lestvici sprememb in premikov dejstvo, da so to leto pri nas zaznamovale ženske. Ženske v javnem življenju. Ženske na najvišjih položajih v državi. 

Je to muha enoletnica ali je kakšen bolj čvrst, dolgoročni trend, ki dejansko vodi v večjo enakost spolov, bo pokazal čas. Vsekakor pa so premiki opazni in spodbudni. 

Začelo se je z aprilskimi parlamentarnimi volitvami in z veliko zmago Gibanja Svoboda, ki je prinesla prvo predsednico Državnega zbora in dve podpredsednici.

Ob tem je v tem sklicu Državnega zbora tudi največji odstotek žensk, odkar smo samostojni. Na 90 poslanskih mest je bilo izvoljenih kar 36 poslank, kar je 40%. Nekatere so “napredovale” v vlado, a še vedno je v parlamentu rekordnih 38% žensk — 34, če jih preštejemo na prste.

Poslanke, kandidatke, ministrice, predsednica …

Pa s tem še ni bilo konec leta žensk. Ob oblikovanju vlade smo dobili sedem ministric — od skupaj sedemnajstih resorjev —, med njimi tudi prvo zunanjo ministrico ever.

V času predsedniške kampanje so bile nekaj časa v igri kar štiri kandidatke: Nataša Pirc Musar, Marta Kos, Nina Krajnik in Sabina Senčar. Od skupaj sedmih kandidatov, ki so zbrali dovolj podpisov oz. so se s podporo strank uvrstili v “polfinale”, pa sta ostali dve kandidatki — kar je skoraj 29 odstotkov.

In tako bomo čez dvanajst dni tudi uradno dobili prvo predsednico republike. To je izjemen zgodovinski premik. Nataša Pirc Musar bo ena od 29 žensk na svetu v okviru članic OZN, ki zasedajo mesto prvega človeka v državi.

Pa še nismo končali. S 1. januarjem 2023 bodo na Ustavnem sodišču kar tri sodnice. Tretjina! Deset, petnajst let nazaj si tega ne bi mogli predstavljati.

Pa še to: v združenje Ona ve je ta hip vključenih 345 strokovnjakinj z različnih področij.

Ni razloga za skrb?

Skratka, človek bi na pamet rekel, da gre ženskam v Sloveniji imenitno. Da ni razloga za skrb. Da ni dvoma, da so enakopravne, uveljavljene, spoštovane. In vendar še nikoli prej nismo toliko govorili o človekovih pravicah in o pravicah žensk, kot zadnje leto. 

Bolj ko se ženske uveljavljamo v družbi, več je zavedanja, da ne uživamo pravične enakosti spolov, kot bi jo morale. Vse bolj se kaže razkorak med ustavo in zakoni, kjer je o ženskah in naših pravicah vse lepo in prav napisano, in realnim življenjem. 

Res je nujno, da storimo vse, kar zmoremo, da odpravimo preživete in zakoreninjene predsodke. Da izženemo nespoštljivo komunikacijo do žensk, s katero nas moški objektivizirate, spreminjate v predmete brez vrednosti — ali v najboljšem primeru v predmete posmeha. Nekateri nam celo brez sramu dajete vedeti, da nas vidite samo v vlogi reprodukcijskega pripomočka, za vse drugo pa smo moteče in nadležne. Ker ves čas nekaj hočemo in nergamo.

Primerna pozornost

Hudičevo narobe bi bilo, če položaju žensk ne bi posvečali primerne pozornosti. Če bi to vprašanje odrivali in o tem raje ne bi razmišljali. Razmišljati o pravicah žensk pomeni razmišljati o človekovih pravicah. O ohranjanju našega bistva — človečnosti. 

Ženske ne potrebujemo nobene prednosti v družbi. Niti zanjo ne prosimo. Prosimo samo za eno: za enakost. Potrebujemo jo. Resda smo na poti, da to dosežemo. Ekonomsko, politično in socialno enakost spolov. Toda četudi se zdi, da je naš moderni svet načeloma enakopraven, je treba storiti še marsikaj. Ker ni.

Kar potrebujemo, je to, da bo enakopravnost, kot jo opredeljuje Ustava, tudi v resnici družbeno sprejeta in udejanjena. Samo to.

Enakost spolov je tudi garancija za ustavitev nasilja nad ženskami s strani njihovih bližnjih ali drugih moških. Na sebi enakega, spoštovanega, sprejetega se namreč ne spravljamo, kajne? S sebi enakim se pogovarjamo, iščemo rešitve, smo konstruktivni. Ne destruktivni.

In čisto za konec: res je prav butasto spregledati in zanemariti to, kar zmore polovica prebivalstva.