Da bom ipak nekaj napisal, pa sem se odločil, ko je naša kolumnistka Darinka Pavlič Kamien najprej poslala tekst na (približno) to temo in ko sem našel še pravljico Hansa Christiana Andersena Rdeči čeveljci. Prišlo mi je na misel, da bi to lahko bil prav fajn trojček.

Prostaki in moroni

V Državnem zboru in v politiki nasploh smo že videli in/ali slišali tudi veliko bolj eksplicitne (modne) statemente — četudi barvno malo manj kričeče —, pa so šli mirno mimo nas.

Ampak če jaz česa pri tem ne razumem, potem ne razumem, zakaj se zdi javnosti z mediji vred vredno na nacionalnem nivoju zgražati se nad primitivnimi, psevdopsihoanalitičnimi pripombami prostakov kot Vodeb — in asociacijami antikomunističnih moronov, ki so jih predsedničini rdeči čevlji boleče spomnili na domobransko kri, prelito med bratomorno vojno (in po njej).

Koliko je tega folka?

Iz tega so lepše vzgojeni in do modnih drznosti tolerantnejši posamezniki enoglasno potegnili sklep, da je Slovenija seksistična, šovinistična in socialno retardirana, ker da se ženska na izpostavljenem položaju niti leta 2022 ne sme preveč vpadljivo obleči oz. obuti, ne da bi jo primitivci sesuli.

To je do neke mere res, vendar se prosim zavedajte, da tako razmišljajo tisti — in samo tisti —, ki od internega kvantanja in šimfanja za šankom niso prilezli dlje kot do javnega pizdenja na družbenih omrežjih. Koliko je tega folka, statistično ne moremo zatrdno vedeti. Lahko pa smo prepričani, da so taki v manjšini.
​{embed_info_box}202450{/embed_info_box}

Deprivatizacija retardiranosti

Predvsem pa smo lahko prepričani, da ti reveži in zoprneži neglede na svojo številčnost niso tako merodajni, da bi iz njihovega vedênja smeli sklepati, da je Slovenija seksistična, šovinistična in socialno retardirana. Socialno in sociološko ni bil šank kot marginalija nikoli merodajen. Zato tudi dandanes ni nobenega razloga, da bi družbena omrežja resno upoštevali kot merodajne za sklepe, da je neka družba recimo seksistična, šovinistična in socialno retardirana.
​Seksizem, šovinizem in socialna retardiranost so vedno obstajali in vedno bodo. Nekoč za šankom, danes na Twitterju. S to razliko, seveda, da so ti ljudje danes bolj glasni in da jim ni nerodno — in da so se seksizem, šovinizem in socialna retardiranost deprivatizirali in zažrli v vse družbene pore. In to po mojem bolj po krivdi tistih, ki se nad tem zgražajo kot nad relevantnim, družbenega upoštevanja vrednim, četudi zaskrbljujočim dejstvom.

“Ljudje plešejo!”

Rdeči salonarji Urške Klakočar Zupančič so sicer fenomen, ki se je tako ali drugače dotaknil mnogih, premnogih. Čeprav večina afirmativnih asociacij ni segla dlje kot do feminističnega opolnomočenja in ženske svobode/pravice do nekoliko transgresivnejšega stila v tradicionalističnem kontekstu zateženega DZ.

Dejstvo je, da rdeči ženski čevlji z visoko peto asocirajo na ples. Kolikor sem opazil, so to mnogi komentatorji tudi opazili in iz tega tudi to in ono izpeljali. Nisem pa opazil, da bi se kdo spomnil Golobove pred- in povolilne inkantacije, da “ljudje plešejo” — namreč od navdušenja nad (njihovo) zmago. Spomnimo se tudi, da je 24. marca zvečer v Cvetličarni UKZ s pol štaba Gibanja Svoboda tudi res plesala (ali vsaj poplesavala).

Dvomim sicer, da sta bila ta retorika in izbira čevljev povezana.
​{embed_info_box}202451{/embed_info_box}

Zlate Andersenove pravljice

Ob tem namišljenem incidentu v DZ tudi ne moremo mimo komada Let’s Dance z istoimenskega albuma Davida Bowieja iz leta 1983. Če se pustite podučiti o simboliki rdečih čevljev v znamenitem videu, boste videli, da ne gre za navaden in nedolžen entertainment, ampak za rahlo moralistično, antikapitalistično poanto.

Aboriginsko dekle, ki v avstralskem outbacku najde rdeče čevlje in jih obuje, se začne s svojim fantom vdajati radostim zahodnjaškega potrošništva in hedonizma, dokler obutve ob pogledu na enak par v izložbi ne zavržeta in plešeta naprej nad Sydneyjem brez teh nesrečnih plesnih čevljev.

Kar nas pripelje do Hansa Christiana Andersena. Njegova še bolj moralistična in čisto v njegovem stilu morbidna, Marilyn Manson meets Oscar Wilde pravljica Rdeči čeveljci bi naj po mnenju nekaterih vplivala na ta Bowiejev spot. V slovenskem prevodu je izšla v zbirki Zlate Andersenove pravljice. Lahko si jo preberete tu zraven.