Z Levičinim predlogom posvetovalnega referenduma o investicijah v Slovensko vojsko v prihodnjih šestih letih — gre za 780 milijonov evrov — seveda ne bo nič. To ne bo šlo skozi. Referenduma ne bo. Niti razpisan ne bo, kaj šele izglasovan.
Čeprav bo Levica s tem predlogom mnogim postregla z ultimativnim dokazom, da drži, kar zanje pravijo — da so radikalna, celo ekstremistična stranka —, pa si bo pri mnogih tudi kupila simpatije, če ne celo kak glas na prihodnjih volitvah.
Pri meni že. Jaz to podpiram. Tudi sam namreč mislim, da je škoda v nekaj letih zapraviti toliko davkoplačevalskega denarja za SV. Še več! Kot sem že večkrat napisal, se mi tudi zdi popolnoma brez veze, da ima Slovenija sploh vojsko.
A naj bo predlog referenduma še tako utopičen, o tem se je treba pogovarjati. Potrpežljivo sejati seme dvoma o smiselnosti slovenske vojske, kakršno poznamo in imamo.

Ali-ali

Dokler se Slovenija ne bo gospodarsko razcvetela — kar bo morda ob sv. Nikoli —, bo razprava o prihodnosti in smiselnosti vzdrževanja oboroženih sil vedno bolj potrebna. Levica to argumentira takole: 

»Slovenija ni niti najmanj vojaško ogrožena in nima sredstev za vlaganje v vojsko. […] Ogrožena je zdravstveno, gospodarsko in razvojno.«

To sicer zveni kot populizem — ali »demagoška stališča«, kot pravi obrambni minister himself —, vendar si bomo glede na vztrajno materialno siromašenje družbe, da ne rečem pomanjkanje res morali začeti bolj dosledno in premišljeno postavljati prioritete.
Pa saj se tega zaveda tudi Tonin, kajne, ko v istem tvitu pravi, da bi za tri milijone evrov — kolikor bi stal posvetovalni referendum — lahko zgradili zdravstveni dom ali dom za ostarele? 
Seveda. Ali-ali. Če ni za vse, se je pač treba odločiti.

Ultimativni nesmisel

Naj ponovim, kar sem tudi že par let nazaj napisal: 

»Da ima dvomilijonska Slovenija oborožene sile in da 90% njenih državljanov verjame, da jih res mora imeti, temelji na paranoični teoriji zarote, da so okrog nas — ne nujno blizu — sami sovražniki, ki da bi nas okupirali, če se ne bi bali naše vojske.«
»Vojska v notranji in zunanji politiki držav velja za vzajemen psihološko odvračalni moment, da jih ne bi kdo napadel. SV rabimo zato, da ne bi komu kaj prišlo na misel.« 
»Jaz pa pravim: če bi nas kdo nameraval napasti (in premagati), bi se v to neverjetno vojno spustil v vsakem primeru.«

Imeti oborožene sile je v državi, kakršna je Slovenija — s svojo gospodarsko in demografsko sliko —, ultimativni nesmisel. Vojske si ne samo ne moremo privoščiti, ker zanjo nimamo dovolj ljudi in javnih sredstev, ampak je tudi varnostno in mednarodnopolitično ne potrebujemo.

Drag špas 

Vojsko še vedno in kljub vsemu imamo in kolikor-toliko vzdržujemo, ker jo imajo in vzdržujejo vse države na svetu. Ker je vojska kao državotvorna in garant naše samostojnosti in neodvisnosti. Bolj v simboličnem pomenu, seveda, kot pa v varnostnem smislu za morebitne napadalce.
Vojsko pa imamo in vzdržujemo tudi zato, ker nas kot državljanov ne moti. Ne razmišljamo o tem, da je morda odveč in da je drag špas, ker se je v vsakdanjem življenju ne zavedamo — razen kadar slučajno vidimo častno četo. Ne razmišljamo o tem, da si mnogih stvari ne moremo privoščiti zato, ker je treba izdatno plačevati tudi vojsko.
Da z leti ali vsaj zadnja leta tudi Slovenska vojska dobiva vedno manj proračunskih sredstev — tako kot še mnogi drugi proračunski porabniki —, priča o tem, da se SV oz. pomen SV dejansko marginalizira. O tem priča tudi dejstvo, da je SV tudi kadrovsko podhranjena in da se vedno manj ljudi odloča za poklic vojaka.

Za evro manj

Zato se mi zdi prav, da levičarji vsake toliko opomnijo, da je investiranje v vojsko metanje stran denarja. Ideja se meni sploh ne zdi radikalna. Radikalna se zdi kvečjemu zato, ker je družbeno nepredstavljiva, če že ne nesprejemljiva. Zaenkrat.
Drznem si reči, da je proces družbene marginalizacije vojske ireverzibilen. Vojska bo vedno manj pomembna. In vedno bolj nam žal sredstev, ki jih bo deležna. Vsak evro, ki ga bo dobila, bo vedno bolj en evro manj za nekaj drugega.  
Jaz bom trmasto vztrajal pri svojem. Sicer ne verjamem, da bom v času svojega življenja dočakal ukinitev vojske, ampak saj sploh ne gre za to. Gre za to, da je vojska pač draga — in da je torej treba razmišljati o tem, ali je vanjo vredno investirati javna sredstva. Bajna sredstva. Vsaj v primerjavi z drugimi dejavnostmi.