Vlada naj začne dosledno demantirati neverjetne, malo verjetne, netočne, površne, hujskaške, manipulativne, pa tudi debilne objave v desničarskih medijih. Tak fake ali failed news — če se izkaže, da je skregan z resnico, dobronamernostjo in pametjo — je treba evidentirati. In ko se bo tega nabralo dovolj, ukrepati.

Včeraj je recimo nek Vladimir Smrtnik — po navedbah Nove24TV.si “znan koroški Slovenec” (podžupan Bistrice pri Pliberku) — na X-u objavil naslednje:

“Slovenska vlada je zavrnila sosedsko pomoč! Koroški gasilci iz okolice Pliberka so sestavili ekipo 50 prostovoljcev za pomoč Sloveniji. Slovenska vlada pa je pomoč zavrnila! Ubogi prizadeti ljudje, ki so seveda hvaležni za vsako roko pomoči! Vlada, SRAM vas je lahko!”

Kaj takega. Si lahko mislite.

Digitalna forenzika

Novi24TV.si se je tako mudilo napisati članek o ultimativnem dokazu nesramnosti in nehvaležnosti Golobove vlade, da ga je na spletni strani ponatisnila celih 7 ur in 16 minut prej (11. 8. ob 0:43), kot je ta človek svojo trditev dejansko obesil na X (11. 8. ob 7:59).

Če pogledamo, kdo so followerji Vladimirja Smrtnika, nam je hitro vse jasno: med njimi najdemo Janšo, Mojco Škrinjar, Gorenaka, Jeretiča, Kadiča, Libertarca, Perša Luko Perša, Jelko Godec, Miho Pogačnika, Boštjana M. Turka, Vinkota Vasleta, Jožeta Biščaka, Mileno Miklavčič itd. itd. — pa kar nekaj trolov ali troloidnih modelov s slovenskimi zastavicami. Nekateri med njimi me blokirajo, nekatere od njih pa blokiram jaz. (Naša ljubezen je vzajemna.)

To omenjam zato, ker je ta amaterska digitalna forenzika edini način, da se v informacijski zmedi in preobilju ne preveč strukturiranih informacij orientiram po bližnjici. Ker če vidim, da se tak folk lepi na nekoga — ali obratno —, potem imam razloge, da sem do verodostojnosti dotičnega skeptičen. Saj nisem nor, da bi takim verjel! Še posebej, če je trditev že sama po sebi bizarna in nelogična.

Še več! Zakaj to sploh pišem? Zakaj sploh vladi priporočam, naj bo na to pozorna?

Zguba časa

Too much je ne samo že to, da zgubljam čas za te neumnosti, ampak da se vanje še celo poglabljam. Kaj je z mano? Cenim prizadevanja Svetlane Slapšak, ki to sistematično spremlja in interpretira, vendar sam nisem tako požrtvovalen.

Ne pričakujete torej, da bom zgubljal čas s preverjanjem objavljenega pri samem avtorju zapisa in z njim povezanimi osebami. Z navzkrižnim preverjanjem pri drugih, omenjenih osebah. S preverjanjem eksternih in kontekstualnih virov, na katere se objava nanaša.

Misija nemogoče

Tako bi dandanes morali ravnati vsi ob branju slehernega drekca-pekca na družbenih omrežjih in v medijih. Brez metabranja (da tako rečem) ni mogoče zanesljivo in varno konzumirati večine medijskih informacij. Za ustrezno razumevanje bi moral vsak individualni bralec upoštevati — poiskati, preveriti in procesirati — in to sam! — množico kontekstualnih informacij.

Seveda pa je to misija nemogoče. To se nikomur ne ljubi. Pa tudi če bi se komu ljubilo, za to ne bi imel časa.

Niti novinarji nimajo časa. Rabili bi ga več kot kadarkoli prej, vendar ga še nikoli niso imeli tako malo.

Kaj storiti?

Vlada bi morala ta fake/failed news spremljati, evidentirati in evalvirati zato, da ji ne bi vsak namišljeni watchdog demokracije sral na glavo in se delal pametnega in pomembnega.

Seveda pa bi za to najprej moral obstajati medijski zakon, ki bi verificirano dokazane izmišljije in domisleke v javnih medijih nepopustljivo sankcioniral.

Pristojno ministrstvo bi moralo uvesti licence za izhajanje, objavljanje, obratovanje in oddajanje. Licence ne bi smelo biti težko dobiti, moralo pa bi jo biti težko izgubiti. Toda kdor bi po natanko definiranih kršitvah zahtevanih kriterijev izgubil to licenco, ne bi več smel izhajati, objavljati, obratovati in oddajati.

Licenca naj bo nekaj takega, kot je trenutno vpis v razvid medijev. Ki je popolna birokratska neumnost za evidenčne potrebe Ministrstva za kulturo. Naj ima licenca svojo težo in smisel. Naj se ve, da jo je mogoče izgubiti.

Črpanje neumnosti

Licenca bi morala omogočati, da nek medij lahko neha — natančneje: mora nehati — izhajati, objavljati, obratovati in oddajati, ne da bi to bilo v opreki z ustavno zagotovljeno pravico do informiranja in informiranosti, svobodno gospodarsko pobudo in svobodo izražanja.

Z globalnimi družbenimi omrežji se lokalna zakonodaja ne more bosti, lahko pa omeji afirmativno prehajanje spornih vsebin. Namreč kopiranje oz. črpanje neumnosti, kakršna je bila ta od navadnega Smrtnika.

Ali podoben, četudi drugačen primer.

Poslanki SDS Alenki Jeraj noben zakon ne more preprečiti, da ne bi postavljala vladi neumnih in tendencioznih poslanskih vprašanj, ki bazirajo na zlohotnih fake informacijah. Recimo tistega o 57 migrantskih posilstvih v Ljubljani v takrat zadnjih treh mesecih. Lahko pa recimo odvrne revijo Demokracija, da iz tega naredi propagandistično zgodbo.

Naj se ve, da imajo politiki pravico do neumnosti in tendencioznosti, da pa jim medij nima pravice delati za to reklame.

Zakon o medijih

Dvaindvajset let stari Zakon o medijih (z nekaj spremembami in dopolnitvami in razveljavitvami par členov) bi bilo treba že zdavnaj updatati, vendar to očitno ni nikomur v interesu. Ker mediji nikogar več — niti politikov, ki jim zakonodajni status quo ustreza — ne zanimajo pretirano.

Še tem bolj ironično pa je, da se aktualna politika veliko bolj posveča sovražnemu govoru namesto medijem samim (izvzemši RTV). Ne sprevidijo in ne sprevidijo, da problem sovražnega govora izvira iz medijev — in da se tega problema lotevajo na napačnem koncu. Pri posledici, ne pri vzroku.

Pa še to: implementacija medijskega zakona, ki bi medijem grozil z odvzemom licence za delovanje, bi morala paziti, da ne bi bilo videti, kot da je to uperjeno proti desničarjem kot radikalni stranki, temveč proti medijem, ki zanjo delajo reklamo — in ki jih je navsezadnje tudi ustanovila.

Družbeno škodljivo smetje

A da ne bo pomote ali dveh.

Ne gre za to, da bi se morali znebiti vsake neumnosti, ki lahko nekoga zmoti — recimo mene — na Siolu, v Reporterju, Žurnalu ali v Slovenskih novicah. Kdo bi se s tem želel ukvarjati?

Predvsem gre za to, da se znebimo družbeno škodljivega smetja (ali ga vsaj omejimo kot Nova24TV, Demokracija in še kakšnega. Da so ti mediji ravno desničarski in pro-SDS, seveda ni naključje — je pa povsem postranskega namena.