Opomba: Celoten tekst je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji in ​na spletni strani Večera V Soboto v soboto, 4. marca 2023, pod naslovom Lajf in literatura Tereze Vuk: “Men je fajn bit munjena”. Obrazi so mesečna serija profilov in portretov sodobnikov Marka Crnkoviča. Ponatisnjena vsebina je razrezana, premontirana in editirana.

Moja kolumnistka je zdaj res to, za kar se je sama že dolgo imela: literarna zvezda. Nekoč na literarni alter sceni, zdaj pa že počasi v mainstreamu. Marsikdo bi rekel, da je slab zgled. Ampak ravno zato ima veliko fanic. Ker si upa narediti in napisati — in živeti — to, česar si one same ne. Zato opozorilo: lajf in literatura nista isto. Vprašajte Terezo Vuk.

Dva pira proti macchiatu

Pred skoraj osmimi leti sem dobil email od neke ženske po imenu Tereza Vuk. Bila ni ne prva ne zadnja, ki se mi je ponudila, da bi pisala kolumne — a s to razliko, da mi je že v tistih par stavkih dala vedeti, da bo ona “sto posto” kolumnistka Fokuspokusa. Emaila nisem shranil, toda po njeni kasnejši, nekoliko svobodni interpretaciji — že v prvi kolumni, se razume — se je glasil takole: “Jaz sem ta pa ta. Jaz imeti kolumna. Dejstvo.”

Ko sem ji najprej vljudno nezainteresiran ali vsaj skeptičen nekaj odgovoril, je odvrnila, da morava na drink, da me prepriča. Ker da bi bila “totalna” napaka, če je ne bi angažiral.

Zvenelo je malo smešno, ampak dovolj bizarno, da me je začelo zanimati. Nekaj sem jo guglal, ampak našel ravno toliko, da sem dobil ne nujno pravilen občutek, da je to neka odštekana in marginalna alter scena. Kar ni moja skodelica kave.

In tako sva čez teden ali dva res šla na kavo. V Reformatorja, kjer do takrat še nisem bil. No, na kavo sem šel jaz. Ker medtem ko sem jaz posrebal macchiato, je ona ruknila dva pira. Toda čeprav je besede valjala po ustih in raztegovala s tipičnim naglasom alkoholiziranega človeka, ni delovala neprisebno in neprepričljivo, to že moram priznati. Zlahka bi se bil odločil, da jo bom odpikal kot naporno, zmešano in prenapeto luzerko — ampak je hvala bogu nisem. Dobro je vedela, kaj hoče povedati. Da je tako rekoč rojena za kolumnistko in malodane genialna. Tako kot Ronaldo, ki ga je kar naprej omenjala. Ampak teh njenih talentov da ji nihče od etabliranih medijev in založnikov in kritikov noče priznati.

Zdelo pa se mi je tudi razorožujoče simpatično, da je direktno povedala, da se je danes — dobila sva se popoldne — že fajn zakadila in nekaj popila. (In da danes ni kak ekstra dan.)

1. junij 2015

Iz izkušenj vem, da bi redne kolumne že marsikdo pisal — neglede na pismenost, zic-leder in talent —, ampak nisem še videl človeka, ki bi se tako strastno grebel, da pride nekam zraven. Pa tudi z domišljavostjo je tako pretiravala, da je bilo že kar zabavno.

Skrbelo me je samo, da ji ne bo zneslo redno pisati in oddajati. Ker ona bi kar tedensko. A problem je v tem, da si amaterji niti v sanjah ne predstavljajo, koliko samodiscipline je za to potrebne.

Tako sem potem 1. junija 2015 objavil njeno prvo kolumno. Pod naslovom: Če ne bi mela jajc pa gobca, ne bi blo nč. Naslov sem dal jaz. Itak. Vedno ga dam. Ona še presledkov za ločili ne dela, kako bi šele naslove dajala. Poskušam se vživeti v to njeno vulgarno izražanje. Zdaj sem že zelo verziran in mi ni težko.

In po vseh teh letih lahko kot obsesivno redoljuben urednik z veseljem poročam, da je Tereza Vuk glede spoštovanja deadlinov vzorna sodelavka. Kolumne pošilja dovolj zgodaj in ob normalnih urah. Če si kdaj zaželi izpustiti kolumno, ker ima nekaj v planu — kar je zelo redko —, mi to sporoči najmanj en teden prej. Okej, enkrat ali dvakrat je šele zjutraj javila, da ni v najboljši formi. Pri plus-minus štiristotih kolumnah.

Dvakratriatrija

Vmes sva bila na kavi oz. pivu še enkrat, ko je izšla njena druga samozaložniška knjiga Kolumniatrija — prva je bila Creepyatrija —, tudi v Reformatorju. (Sama je predlagala obskuren pajzl zraven Rogo-Športa na koncu Trubarjeve, ki ga zdaj več ni, tako da sem rekel, pa naj bo spet Reformator, ki je v primerjavi s tem bivšim še v redu.) Sicer pa pri teh dogovorih nikoli ne pozabi omeniti — pa tudi v kolumnah, če nanese —, da se je zanjo problem premakniti do centra, ker da jo to dela paranoično. Namreč kot sedentarno Bežigrajčanko, ki ordinira na klopcah okrog blokov ob obvoznici — in seveda v po njeni zaslugi znameniti lokalni kafani. To kulturno znamenitost zraven Mercatorja bodo kmalu zaprli.

Tako da je to bil že kar napredek, ko je za najino tretje srečanje predlagala kafič pri Smeltu. Po mailu je rekla, da je tam fajn: tko mal umetniško, kao. In res: ker je bil ravno pustni torek, je bila kelnarca našemljena v Piko Nogavičko. Tereza jo je vztrajno klicala kar Pika Nogavička. Spila je tri pire. Jaz pa po uvodni kavi enega.

Duša in srce na dlani

Seveda še zdaleč nisem edini — namreč edini med tistimi, ki jo videvajo le tu in tam (četudi imajo z njo službeno opraviti vsak teden) —, ki Terezo Vuk pozna. Ker njo pozna cela Slovenija. Tako rekoč. Prvi razlog je, da ima glasen, strasten in obsežen korpus oboževalcev. Precejšen del novinarskega staža sem bil tudi urednik in lahko povem, da mi še za nikogar, ki je zame kdaj pisal, ni reklo toliko ljudi, da so njegovi ali njeni fani, kot za Terezo.

To me zelo preseneča. Saj ne, da bi jo podcenjeval, ampak res si nisem mislil, da je to danes še mogoče. To me spominja na dobre, stare čase v 90. letih, ko so mene kot kolumnista toliko trepljali po ramenih, da mi je bilo že kar nadležno.

Drugi in glavni razlog pa je, da je Tereza Vuk odprta knjiga. Če bi se hotel patetično izražati — kar pa seveda ne bi pasalo v kontekst —, bi rekel, da nosi dušo in srce na dlani.

Biti odprta knjiga lahko tudi pomeni, da ti ni nerodno. Pred nikomer in zaradi ničesar. Niti pred publiko. To je mogoče opisati z dvema, vsaj delno prekrivajočima se psihološkima paradigmama: da je bodisi iskrena in ekstrovertirana — ali direktna in dezinhibirana. Pripravljena je napisati vse. Za dober tekst že. Kot pisec vem, kako težko se je cenzurirati, če ti slučajno rata genialen, a prepovedan stavek.

Tudi ji ni nerodno uporabljati najvulgarnejšega besedišča. Pa še česa hujšega. Ni ji nerodno opisovati pripetljajev, doživetih pod vplivom substanc. Ni ji nerodno povedati, da se z nekom dol dajeta “kot dve sebični pizdi”. Ni ji recimo nerodno napisati, da uporablja vibrator, če ravno ni “jebača” pri roki.

Tereza Vuk me opozarja, da v knjigi ne da ni vse res — ker je —, ampak da še zdaleč ni povedala vsega. Ker da ne more. Ne v tem selu od Slovenije. Ljudje se nočejo po knjigah svaljkat. Niti se prepoznavat. Ampak ne moreš drugim lajf uničevat. Pri sebi mi ni treba met mej, pri drugih pa moram pazit. Tako da so v bistvu skorja vsi razen njene mame in fotra (in brata) anonimni, anonimizirani. Vključno s tisto težakinjo, ki jim je med koronskimi ukrepi prihajala težit, ko so se na pingpongu pred blokom zakajali in zapijali, in ki je še kar znana. Ampak sem moral Terezi sveto obljubiti, da ne bom izdal njene identitete. Pa me zelo srbijo prsti. Sorry, ona živi z njo v istem bloku.

Ker ji godi

Po letu 2012 se je začela hvaliti, da je zmagala na tako imenovanem (amaterskem) proznem mnogoboju — kot da bi to bila neka referenca —, potem pa je začela pisati blog o svojem lajfu in iz te lepljenke/nanizanke naredila knjigo v samozaložbi. Creepyatrija: Fear of a Blank Planet. (Uf, uf.) Leta 2015 je postala moja kolumnistka. Leta 2016 je že izdala še eno knjigo kolumen, tokrat iz Fokuspokusa, z mojo spremno besedo. Kolumniatrija. Naslova si nisem jaz izmislil.

Je pa zgovorno, da imata zaporedna cvetobera blogov oz. kolumen naslova z medicinsko, bodisi patološko ali terapevtsko konotacijo. Iz tega sklepam, da je to zanjo zdravilno. Pisanje zanjo izvira iz šokantnosti in čudenja nad lajfom, obenem pa je terapija. Domnevam. Že vsaj zato, če ne zaradi drugega, ker imam občutek, da ima rada pozornost in hvalo. Ker ji godi.

Kar je seveda dvoumno. Ob nekaterih njenih kolumnah sem bil na začetku včasih nesrečen. No, v dilemi. Že v predgovoru h Kolumniatriji sem pisal, da so se mi prav te najbolj depresivne zdele najboljše, po drugi pa skorajda neobjavljive. To so tiste, v katerih omenja občutek, da živi od danes do jutri, da je že jutri mogoče ne bo več, da se zamišlja nad svojo situacijo. To so seveda literarne teme, ne toliko publicistične.

Ampak še sreča, da premore smisel za ironijo in cinizem. In še sreča, da ne more skriti, za kakšno samovšečno samodestruktivno frajerko se ima. Celo v najbolj deprast stavek, v katerem govori o dilemah in travmah, zna spustiti žmohten vulgarizem — in že smo hitro potolaženi, da ni tako hudo.

V teh nekaj primerih se mi je zazdelo, da je punci treba konkretno pomagati, ne pa objavljati tekste in dodatno vzbujati pozornost bralcev s tem, da z intelektualnim in emocionalnim senzacionalizmom še posebej izpostavljam te njene rane, ki bodo folk sočutno pritegnile. Ker Tereza Vuk je naraven talent za soundbite, ki se verziranemu uredniku sami od sebe ponujajo kot učinkoviti, nespregledljivi teaserji. Bil sem pogosto v dilemi.

Pa ni dolgo trajalo. Otresel sem se strahu, da bi bil posredno odgovoren za njeno nesrečo. Raje sem se oprijel ideje, da je pisanje zanjo terapija in da na tak način pač priteguje pozornost, ki ji dobro dene. Po mojem lahko zanjo največ naredim s tem, da jo še dodatno šuntam — posredno, seveda —, da ja vse napiše, da je ja čim bolj vulgarna, da je ja čim bolj odkrita, da ja nosi vse na dlani — in da ji s tem pomagam do čim več pozornosti.