Slovenija ima dva milijona prebivalcev. Los Angeles jih ima skoraj štiri, Kalifornija skoraj štirideset. Los Angeles Lakers pa imajo toliko navijačev po svetu, da se primerjava s prebivalstvom Slovenije že iz vljudnosti ne spodobi.
In vendar so bili Lakersi te dni v Ljubljani. Ne v Londonu. Ne v Parizu. Ne v Rimu. Ampak v Ljubljani. Ker jih je Luka Dončić povabil k sebi domov.
Človek mora imeti rad to zgodbo. Ne samo zato, ker imamo Luko. Na to smo se zdaj že navadili. Ampak zato, ker Slovenci vse življenje treniramo posebno disciplino. Majhnost. Majhna država. Majhen trg. Majhen narod. Majhen jezik. Majhna ekonomija. Majhno vse.
Team building
Potem pa fant iz Ljubljane postane eden največjih košarkarskih zvezdnikov na svetu in soigralcem iz ene najbolj prepoznavnih športnih franšiz na planetu reče: “Fantje, gremo k meni domov. V Slovenijo.” In Lakersi pridejo. Z zasebnim letalom.
Luka jim je pripravil nekajdnevni program, katerega glavni namen ni promocija Slovenije in vsega najlepšega, kar imamo, ampak nekaj precej bolj praktičnega. Da se ekipa pred novo sezono bolje spozna in poveže. Skupni treningi, zabava, hrana, golf, druženje. Nekaj Slovenije in precej časa skupaj.
Skratka, team building.
Slovenska podjetja imajo team buildinge v adrenalinskih parkih ali na raftingu. Los Angeles Lakers pa pridejo v Slovenijo. Končno smo postali korporativna destinacija najvišjega razreda. Luka je pripeljal prijatelje domov. Pokazal jim je svoj svet. To je najboljša možna promocija države. Ne tista, pri kateri mora turistični vodič tujcu razložiti, kako bi se moral pri nas počutiti.
Pravzaprav simpatično
Ljubljana je ob tem obisku pričakovano ponorela. Črni kombiji so postali mestna znamenitost. Navijači so čakali pred hotelom in dvorano Stožice. Čakali so na ulicah in povsod, kjer je obstajala najmanjša verjetnost, da bi se izza vrat prikazal košarkar. Ko so se Lakersi peljali po Ljubljanici, so bili ob reki dolgi špalirji ljudi.
Vse to je pravzaprav simpatično. Kolikokrat pa se zgodi, da ljudje, ki jih gledamo ob treh zjutraj na televiziji igrati na drugem koncu sveta, hodijo po ulicah našega mesta? Kar naenkrat Los Angeles ni več zelo daleč. Vsaj nekaj dni je za vogalom na Prešernovem trgu. To je trenutek, ko naša večna teorija o slovenski majhnosti nekoliko razpade. Ker velikost države ni vedno v kvadratnih kilometrih in številu prebivalcev.
Intenzivni program
Dunaj, Budimpešta in Rim so večji. Imajo cesarske palače, opere, Kolosej in zgodovino, ob kateri je Slovenija nezrela najstnica. Mi pa imamo Ljubljano. Bled. Bohinj. Postojnsko jamo. Morje. Gore. Nekaj odličnih restavracij. Golf. In dve uri do skoraj vsega. Če je Dars dobro razpoložen.
V Los Angelesu lahko človek uro in pol potrebuje samo za pot iz enega dela mesta do drugega. Pri nas lahko v tem času zamenja pokrajino, podnebje in narečje. Dopoldne trening v Stožicah. Kosilo v Ljubljani. Popoldne Bled ali Bohinj. Naslednji dan Postojnska jama in morje. Zvečer pa že osnovni tečaj slovenske geografije — zakaj Prekmurci niso Štajerci. Za konec pa še zaključni izpit iz potice. Intenzivni program Slovenije.
Vredno je poskusiti
A za tem turističnim veseljem je tudi racionalna športna logika. Ekipe ne sestavljajo samo statistike, pogodbe in igralne sheme. Sestavljajo jo ljudje. Če želiš z nekom zmagovati, pomaga, če veš tudi, kakšen je, ko ni semaforja in rezultata. Kdo je glasen. Kdo molči. Kdo zamuja. Kdo težko izgublja. Kdo zna umiriti igro.
Morda zaradi štirih avgustovskih dni v Sloveniji Lakersi ne bodo dobili niti ene tekme več. Morda pa bodo. Pri vrhunskem športu so razlike pogosto dovolj majhne, da šteje tudi to, ali soigralca sekundo prej razumeš. In Dončić očitno meni, da je vredno poskusiti.
Česa ne moremo
Slovenci smo mojstri razlaganja, česa ne moremo, ker smo premajhni. Premajhen trg. Premalo ljudi. Premalo denarja. Premalo vpliva. Vedno kakšen premalo.
Potem pa v Ljubljani pristane ena največjih športnih ekip na svetu, ker jo je povabil Slovenec. Ne zato, ker smo največji trg. Ne zato, ker imamo največje mesto. In zagotovo ne zato, ker bi Lakersom zmanjkalo drugih destinacij. Prišli so, ker ima nekdo iz majhne države dovolj veliko težo, da je Slovenija zanje postala logična izbira.
To je koristnejša lekcija od vseh naših razprav o majhnosti. Šteje tudi odličnost. Včasih ugled. Včasih ideja. In včasih je dovolj en človek, zaradi katerega svetu ni treba razlagati, kje je Slovenija.
Zato lahko Ljubljančanom te dni odpustimo, če pretiravajo pred hoteli in na ulicah. Los Angeles vendarle ne pride vsak dan v Ljubljano. Mi pa očitno nismo tako majhni, kot si radi dopovedujemo.