Manever Levice, da se je z očitki o konfliktu interesov lotila predsednika Državnega sveta, ne bo obrodil oprijemljivih sadov. Domnevna dvoživka Marko Lotrič — obenem predsednik slovenskega senata in predsednik politične stranke, ki bo vsak hip postala del vladne koalicije —, ne bo niti slučajno odstopil, kot ga avantgarda opozicije poziva, niti ga ne bo mogla nobena institucija prisiliti k odstopu, kaj šele razrešiti..

Seveda pa je primer zgovoren dokaz posebnosti slovenskega političnega sistema.

Davek in poklon

V Sloveniji imamo Državni svet zato, ker imajo vse parlamentarne demokracije neke vrste zgornji dom. Ustanovne babice slovenske države so pri koncipiranju domače verzije bikameralizma v Ustavi iz leta 1991 naš model senata kot parlamentu komplementarnega organa oblasti lucidno zasnovale na dvoumen način. Po eni strani so Državni svet koncipirale korporativistično, kot organ nosilcev socialnih, gospodarskih, poklicnih in lokalnih interesov — kar je obenem davek in poklon tradicionalno slovenskim domačijskim posebnostim —, po drugi strani pa so mu s podreditvijo Državnemu svetu daljnovidno odvzele omembe vredno politično moč.

Lordska domačija

Zgornji domovi v primerjavi s spodnjimi niso v vseh sistemih (ali v vseh primerih) anemičen ali celo zgolj protokolaren mehanizem za vzbujanje vtisa, da je demokracija trdna in da funkcionira. A zdi se, kot da so se slovenski snovalci prescientno ali podzavestno odločili, da bo imel Državni svet bistveno manj moči od Državnega zbora. Kot da bi slutili, da bo v Sloveniji sčasoma prišlo do vzpona strankarske politizacije in absolutne dominacije ideologizma. Že sam Državni zbor je danes tisti, ki dovolj dobro zastopa — kar nehote zveni kot cinični oksimoron — tudi socialne, gospodarske, poklicne in celo lokalne interese. Državni svet še najbolj spominja na britansko lordsko zbornico, le da je brez te stoinstoletne hereditarne in meritokratske tradicije, ki plemenitašem kljub operativni nemoči zagotavlja neformalni vpliv.

Sinergija ali kohabitacija

V tem smislu je Državni svet samo še backup ali kontrabackup Državnega zbora. Če so svetniki in poslanci ideološko uglašeni — kot so oz. bodo glede na aktualno poslansko razmerje moči —, delujeta oba domova sinergično. Če niso, pa je odnos med telesoma v najboljšem primeru kohabitacijski, v najslabšem pa onemogočevalen. Ne eno ne drugo razmerje pa Državnemu zboru ne jemlje dominantne vloge in odločujočega vpliva.

Pozoren opazovalec pa ne more mimo dejstva, da se Državni svet pod zadnjima dvema predsednikoma ne samo nagiba na desno, temveč da niti ne skriva svojih strankarskih simpatij in ambicij. Alojz Kovšca je z urarsko natančnostjo kopiral ideološke nepomembnosti konservativcev in poslovnežev in na srečo neuspešno fantaziral, da bi se aktivno vključil v strankarsko politiko. Zdelo se je, da funkcija predsednika Državnega sveta ni in ne more biti odskočna deska za politično kariero na nacionalnem nivoju. Tudi Fokus Marka Lotriča je ob ustanovitvi deloval samo še kot en brezperspektivni politični Fokuspokus več. Ker pa se je pred volitvami spretno skonektal z dvema kompletoma desnih somišljenikov, mu je za razliko od njegovega predhodnika celo uspelo.

Stvar politične kulture

Trditi, da je Marko Lotrič kot predsednik stranke Fokus — ki bo kot del desnega trojčka v bistvu del vladne koalicije, vendar z eno samo poslanko in brez ministrov — v konfliktu interesov, ni demagogija, temveč je dejstvo. Gre za politično higieno. Politična higiena pa je stvar politične kulture, ne zakonodaje.

Zato je Levičino zaletavanje v Lotriča načeloma razumljivo ali magari celo vredno odobravanja, vendar je pomanjkljivo v tem smislu, da se sklicuje na zakonodajo, ki predsedniku Državnega sveta ne prepoveduje ustanavljanja in vodenja stranke. Levica bi pozivanje Lotriča k odstopu morala kvečjemu argumentirati s politično kulturo.

Rokav in robec

Toda s politično kulturo imamo v Sloveniji problem. Politična kultura je na psu. Vsi je imajo polna usta, vsak pa si jo razlaga po svoje. In ker je tako poljubna, potem o politični kulturi sploh ne moremo govoriti, saj ne more biti upoštevanja vreden, kaj šele zavezujoč argument. Argument je samo zakonodaja. Pa še zakonodajo je mogoče interpretirati tako ali drugače.

Res je — kot pravi Asta Vrečko —, da ne bomo mogli vedeti, kdaj bo Lotrič govoril in ravnal kot prvi med enakimi med državnimi svetniki in kdaj kot predsednik stranke, ki bo del vladne koalicije. Toda ker se na politično kulturo ne moremo zanesti, Lotričev misijonarski položaj ne bo prav nič bolj nehigieničen, kot če bi si ta šmrkelj konflikta interesov obrisali v rokav namesto v robec.