Cinika v meni politična situacija v Sloveniji bolj zabava kot skrbi. In to tako na desni kot na levi, tako v vladi kot v opoziciji, tako med parlamentarnimi strankami kot tudi med tistimi zunaj.

Naj se najprej skoncentriram na outsiderje.

Evropske volitve so za ne preveč angažiranega državljana že same po sebi zanemarljiva in postranska stvar. Še tem bolj zanemarljivo in postransko pa je, kdo bo na teh volitvah kandidiral. Bojim se, da v Sloveniji ne bomo nikoli izvolili evropskega poslanca, ki bi presegel strankarsko marljivost Romane Tomc (SDS/EPP) pri širjenju desničarske resnice in srednješolsko prikupnost Irene Joveve (Gibanje Svoboda/Renew Europe) pri populariziranju pomena Evropskega parlamenta.

Blagovna znamka SLS

Povsem v tem duhu je napovedana kandidatura Petra Gregorčiča kot nosilca liste SLS. Gregorčič je doživel svojih petnajst minut kot predsednik prejšnjega Programskega sveta RTV Slovenija, zdaj pa se je očitno odločil, da bo to famo kapitaliziral. Moja projekcija je, da bo na evropskih volitvah samo pregovornih 0,88 odstotka glasov. 

SLS je fenomen zase. V tem smislu, namreč, kako se obstoječa garnitura z Markom Balažicem na čelu oklepa blagovne znamke, ki je nekoč — kot parlamentarna in celo vladna stranka v časih Marjana in Janeza Podobnika in do neke mere Radovana Žerjava — še imela neko vrednost. Samo v Sloveniji je možno, da marginalni in rezervni playerji še vedno veljajo za kredibilno platformo, na katero se obešajo luzerji in outsiderji, ki bi radi nekako vstopili v politiko.

Princip mesijanstva

SLS je zanimiva tudi kot primer razlik med desnico in levico. Govorim o novih obrazih in starih blagovnih znamkah.

Medtem ko se na levem polu pred volitvami vedno iz nič pojavi nek novi obraz, pa je za desnega značilno, da trmasto vztraja pri rabljenih ali celo obrabljenih blagovnih znamkah. In kar je še bolj smešno: namesto da bi se desničarji iz vsaj časovno omejene prepričljivosti novih obrazov oz. novih strank od levičarjev kaj naučili, je to zanje kronski dokaz za izrojenost levice in za naivnost volilcev. Če bi bili bolj pametni, bi si to strategijo vzeli za zgled.

Seveda pa ni nujno, da niso dovolj pametni. Možno je tudi, da princip mesijanstva na desnici ne deluje. Že iz preprostega razloga, da na oni strani personalno ne obstaja nič boljšega kot recimo Balažic in Gregorčič.

Novi nenovi obraz

Seveda pa je oni strani tudi Anže Logar. On je še najbližje temu, čemur bi lahko rekli novi obraz na desnici. Čeprav ni nov.

Dopuščam možnost, da je Logar za enega (še vedno) SDS-ovca še kar sprejemljiv in normalen tudi za ne preveč trmaste in fanatične desne volilce. En tak kao nadstrankarski Pahor, a na žalost brez karizme. Logar je znotraj SDS golob in temu primeren je tudi njegov status v jati jastrebov.

Janša light se mi skratka ne zdi antipatičen, vendar v njegov vzpon ne verjamem. Mislim, da se politično ne bo naredil — beri: osamosvojil —, tudi če se bo od Janše deklarativno in na strateško grd način ločil. Ali se vsaj ne bo povzpel na vrh. Za kaj takega je premalo ekstremen in za volilce nezanimiv. Malo bo premešal karte, kaj več od tega pa se ne bo zgodilo.

Najboljša finta

Logarjevo oddaljevanje od SDS in Janše sicer spremljam z nejevernim zanimanjem. Vendar so po mojem to samo pobožne želje tistih, ki radi dramatizirajo. Mediji privoščljivo in prozorno zabijajo kajle razdora med Janšo in Logarja, ne pomislijo pa, da je tudi dosmrtnemu predsedniku SDS jasno, da neprijazen, konflikten razhod med njima ni v njegovem interesu, temveč v Logarjevem oz. v interesu njegove potencialne stranke. Saj ni neumen!

Najboljša finta, na katero je hudič desnice vrgel državljane levice, je ta, da se ga več ne bojijo, ampak ga raje podcenjujejo.

Zapravljena, neponovljiva priložnost

Za konec pa še par besed o ta levih in ta vladnih.

Verjetno se ne bo več ponovilo — vsaj ne kmalu in zlepa —, da bi neka stranka na volitvah dobila 41 sedežev v parlamentu, kot jih je dobilo Gibanje Svoboda. Zato pa se tudi ne bo ponovilo, da bi katerakoli zmagovalna stranka do te mere zapravila priložnost, ki jo je dobila. Imamo večinsko vlado, ki jo podpira koalicija z ne več ne manj kot 53 glasovi. Zmagovalci takega kalibra bi lahko uresničili tako rekoč karkoli, kar bi si zamislili. Pa jih na žalost še niso in jih tudi ne bodo.

Morda so sestavili napačno koalicijo. Imeli so možnost sestaviti kakršnokoli koalicijo — ne ravno takšno za poplačilo zaslug, ampak kaj bolj učinkovitega. Pa je niso. Več sreče prihodnjič pa ne bo.