Včasih se zdi, da slovenska politika sploh ne rabi satire. Satira se dogaja sama od sebe — in to bolj domiselno, kot bi si upal ali znal izmisliti še tako pronicljiv kolumnist.

Ena od zadnjih priložnosti za satiričen pristop je bila odločitev predsednika vlade, da ga na srečanju evropskih voditeljev v Bruslju — na temo varnosti, oboroževanja in prihodnosti Evrope — zaradi bolezenske odsotnosti uradno zastopa nihče drug kot njegov veliki prijatelj, francoski predsednik Emmanuel Macron.

Naj bo vnaprej jasno in nedvoumno povedano, da predsedniku vlade želimo čimprejšnje okrevanje in da razumemo, da se srečanja voditeljev ni mogel udeležiti. Toda to je ustvarilo novo realnost slovenske zunanje politike. Premier se ni mogel udeležiti vrha EU, vendar mu ni prišlo na misel, da bi pooblastil zunanjo ministrico — ki je tudi podpredsednica vlade — ali katerega od drugih podpredsednikov. Ali kakega stalnega predstavnika pri EU ali katerega od državnih sekretarjev.

Ne. Naš predsednik vlade se je odločil za pooblastilo predsedniko druge države.

Politično sporočilo

Takšno pooblastilo je v evropski praksi najbrž nekaj normalnega in je bilo morda že uporabljeno v preteklosti. Predsedniki vlad v primeru odsotnosti pooblaščajo svoje istomisleče kolege za glasovanje.

Prav gotovo pa našega predsednika vlade doslej še nihče ni zaprosil za takšno uslugo. Verjamem, da se v vsaki državi zelo potrudijo, da jim ni treba iskati “velikega brata” za glasovanje. Zato je ta gesta našega predsednika vlade — četudi morda formalno legitimna — politično izjemno sporočilna.

Emmanuel Macron je predsednik Francije, države z atomsko oborožitvijo, ambicijami globalne sile in precejšnjo željo po še močnejšem vplivu na evropsko varnostno politiko. Slovenija pa je majhna članica, ki se rada ponaša s svojo samostojnostjo, pridobljeno pred komaj dobrimi tremi desetletji. Bomo to samostojnost v prihodnje še večkrat prostovoljno in z nasmehom prepustili komu drugemu? Outsourcing nacionalne suverenosti se je v zgodovini EU verjetno zgodil prvič.

Zakoni diplomacije

Diplomacija ima svoje zakone — in eden od njih je spoštovanje postopkov in simbolov. Če premier pooblasti voditelja druge države, da govori v njegovem imenu, s tem ne pokaže samo, da mu zaupa, ampak pokaže tudi lastno nemoč. Gre za politično gesto, ki se ji reče “pokroviteljstvo po izbiri”. Zveni sicer elegantno, a pomeni točno to: nekdo drug bo govoril namesto tebe, ker sam ne zmoreš ali ne znaš.

Predstavljajmo si, kako je bilo to videti v praksi. Macron je v Bruslju dvignil roko, gestikuliral v svojem značilnem slogu, in med razpravo o varnostnih prioritetah Evrope mogoče dodal: “Ah, pa še stališče Slovenije, ki jo danes tudi zastopam.”

Bomo sploh izvedeli, kaj je povedal v našem imenu? Bomo morali počakati, da nas francosko veleposlaništvo obvesti, kaj smo “mi” podprli?

Več kot anekdota

Ta dogodek je seveda več kot anekdota. Gre za simptom. Za razkritje odnosa te vlade do odgovornosti, suverenosti in lastne ekipe. V svetu se majhne države vsak dan borijo, da bi jih kdo slišal, Slovenija pa svojo besedo raje prepusti drugim. Imamo dobro razpredeno diplomatsko mrežo in izkušene ljudi, toda premier jim očitno ne zaupa. Raje zaupa Macronu.

Ker ima zgodba humoristično noto, lahko rečem, da je to morda začetek nove oblike evropske integracije: majhne države preprosto najamejo večje, da jih zastopajo. “Francija naj govori za nas, Nemčija bo namesto nas plačala, mi pa bomo doma čakali poročilo.”

To v resnici ni šala. To je realnost, ki pove veliko več o našem razumevanju vloge v Evropi kot o bolezni predsednika vlade. Zunanja politika države ni osebna lastnina premierja. Je izraz državne suverenosti in profesionalnosti.

Neudeležba s pooblastilom

Premierova neudeležba s pooblastilom je pokazala, da se lahko zgodi nepredstavljivo — da naš glas v Evropi postane stvar osebne improvizacije. V prihodnosti pa morda celo trgovanja.

Če bi premogli malo več nacionalnega ponosa in malo manj političnega egotripanja, bi se v tej zgodbi morda celo kdo opravičil. Ker pa pri nas velja, da je tudi zunanjo politiko mogoče “voditi po občutku”, bomo še dolgo čakali, da bo kdo rekel: “Pardon, tokrat sem morda res šel čez mejo. Tudi diplomatsko.”

Da bo humor še bolj zasoljen, pa naj še omenim, da smo včeraj, v soboto, 25. oktobra, v Sloveniji praznovali dan suverenosti.