Če bi Franz Kafka še živel, bi na novo napisal svojo roman Proces in priznal, da ga je slovenska realnost prehitela v vseh možnih dimenzijah absurda. Na našem političnem odru namreč ne manjka protagonistov, ki si drznejo redefinirati meje logike in zdrave pameti. Dobrodošli v gledališču absurda, kjer mafija ni več mafija, ampak samo še sopomenka za sodnike. Dobrodošli v gledališču absurda, kjer pričanje pred protikorupcijsko komisijo postane “farsa”.
Tragikomedija: Mafija je užaljena
Datumi predstav: po občutku, po potrebah, priložnostno
Naš “glavni junak” Janez Janša se je odločil, da bo pojem mafije dvignil na višjo intelektualno raven. “Če slovenskemu krivosodju rečete mafija, žalite mafijo! To je hujše od tega, ker mafija se predstavlja kot mafija. Tukaj pa se krivosodje predstavlja kot pravosodje.”
Tako nekako je rekel pred Okrožnim sodiščem v Celju konec novembra pred glasnim zborom njegovih privržencev.
Če si obtoženec, vidiš sodnike kot svoje nasprotnike. Če si žrtev, pa jih vidiš kot zaveznike. Kot tiste, ki bodo krivico popravili v tvojo korist.
Sama sem imela v življenju kaj malo opraviti s sodišči, nekaj pa vendarle. Pred leti me je tožil Uroš Rotnik, nekdanji šef TEŠ, ker sem v svoji kolumni prav tu na Fokuspokusu zapisala [TEŠ 6: Čistka? Resnici do dna? Pahor priča? Pozabite! Zavajanje javnosti …, 2. 4. 2017; op. FP], da bi naj imel doma v sefu dobre tri milijone evrov. Pred mano je o tem denarju pisalo več velikih slovenskih medijev. Ni tožil tistih velikih, odločil se je za tožbo proti najšibkejšemu in tako skušal dokazovati svojo moč. Kaj pa lahko mala kolumnistka stori proti tako visoko politično postavljenemu managerju?
Tožbo je nazadnje izgubil, plačal pa je tudi moje sodne stroške. O njegovi nadaljnji usodi pa lahko občasno še kaj preberete.
“Ves svet je oder!”
Pravijo, da če kdo razume, kako deluje mafija, mora biti sam del mafijske združbe. Recimo organizator ali izvrševalec mafijskih naročil. Gre za združbo z jasno postavljenimi cilji, odločevalci, izvrševalci, “pismonošami”, sledilci, branilci, vohljači ... Kaj daje človeku, ki redno brani svoje “pošteno” ime na sodiščih, pravico, da sodišča poimenuje “mafija”, si lahko samo mislimo. Sodniki so mu naložili za 30.000 evrov sodnih stroškov. Znesek je boleče velik, zato se jim želi obsojenec “maščevati”.
Rešitev?
Sodnike je treba diskreditirati kot “mafijo”, pravosodni sistem pa degradirati v kategorijo “krivosodja”.
Kako elegantno! Kot bi rekel Shakespeare: “Ves svet je oder, in vsi moški in ženske so zgolj igralci.” Življenje je torej gledališka igra, kjer vsak posameznik igra določeno vlogo, le da Janša spretno igra vse vloge hkrati — od žrtve zarote do razsvetljenega kritika sodnega sistema.
V sosednji dvorani
V sosednji dvorani gledališča absurda pa imamo premierja Goloba, ki je bil povabljen na protikorupcijsko predstavo. Tatjana Bobnar ga je obtožila vmešavanja v delo policije. To je v normalnih državah resna stvar.
Kaj pa pri nas? Ah, nič takega … ”Farsa”, pravi premier.
Le zakaj bi spoštoval institucijo, ki preiskuje njegovo integriteto, če pa lahko preprosto reče, da gre za burlesko? Saj veste: če resnice ne moreš obrniti v svoj prid, jo preprosto ignoriraš in razglasiš za nesmisel.
Njegovi komunikacijski strokovnjaki so nedvomno “mojstri” preusmerjanja pozornosti in relativiziranja situacij. Namesto da bi se ukvarjali z dejanskimi vprašanji integritete in odgovornosti, ustvarjajo nove narative, ki premierja prikazujejo kot žrtev političnih iger ali kot junaka, ki se bori proti “pokvarjenemu sistemu”. Ko se stvari zapletejo, pač razglasijo, da je celotna zadeva nepomembna ali smešna. Kar je idealen način, kako prepričati javnost, da se ukvarja z vtisi, namesto z dejstvi. Politični spin na najvišji ravni. Resnica je prilagodljiv koncept. Namenjen predvsem temu, da ohranja premierjevo podobo nedotaknjeno.
Kriv ali ne, do neodvisnih institucij je treba imeti spoštljivo držo in komunikacijo. Biti v tem zgled vsem. Še posebej, če si na tako pomembni poziciji. Kratkogledo ravnanje je politična neumnost. Jutri bo tam nov primer. Jutri bo tam nekdo, ki je politični nasprotnik. Kakšno bo stališče našega premiera do KPK takrat? Po vetru, verjetno.
Institucije brez avtoritete
Janša in Golob imata več skupnega, kot si želimo priznati — pa če smo na strani enega ali drugega ali nobenega od njiju. Oba sta mojstra, če je treba razvrednotiti institucije. Po ustavi oz. zakonih bi morale biti neodvisne. Toda zakaj bi se ukvarjali z nečim tako banalnim, kot je pravo? Sodniki so mafija, komisije so farse. Tisti, ki si drznejo nasprotovati politični eliti, pa so globoka država.
Toda čigava država? Vaša? Naša? Verjetno njuna. Njihovo ravnanje kaže na to, da držav obstaja zato, da zadovoljuje egoistične impulze nekaterih posameznikov.
Najbolj fascinanten del tega gledališča pa je publika. Slovenci. Mi sami. Namesto da bi množično vstali in zapustili dvorano, še naprej kupujemo vstopnice za nove in nove predstave. Vsakič znova upamo, da se bo na odru pojavil junak, ki bo rešil ta kaos. Ki bo iz tragikomedije naredil tako želeno zgodbo o uspehu. V resnici pa spremljamo vse več absurdnih zapletov, kjer dramski liki kar tekmujejo, kdo bo bolj zaničeval neodvisne institucije, teptal standarde spoštljivosti, političnega in človeškega vzorništva …
Epilog: Absurd brez konca
V našem političnem gledališču absurda ni katarzičnega konca. Ni očiščenja, ki bi vlivalo optimizem, da se bo nekaj spremenilo in da je pred nami nov začetek. Obstaja samo neskončen cikel žalitev, razvrednotenja, sprenevedanja, laži in farsičnosti. Igralci ne razumejo, da si s svojimi nastopi spodkopavajo kredibilnost, narodu pa povzročajo škodo. Mi pa sedimo v dvorani, se smejimo in obenem trpimo. Preostane nam samo to, da še naprej kupujemo karte za nove predstave. in čakamo novo gledališko ekipo.
Do takrat pa se bomo lahko tolažili s kafkovskim pogledom na absurdni, birokratski politični svet z bojda njegovo mislijo: “Samo zaradi svoje neumnosti so lahko tako prepričani vase.”
Janša bi k temu verjetno hitro dodal: “In to je še pohvala!”