Da so poslanci državnega zbora funkcionalno nepismeni in zlasti na retoričnem nivoju podkapacitirani, ni najbolj zaskrbljujoč problem. Bolj bi nas moralo skrbeti, da te nekulturnosti skoraj nihče več ne sliši. Ne oni sami ne njihova publika. Ne koalicija ne opozicija, ne mediji ne javnost. Blebetanje je postalo normalno. Poglejmo si nekaj tipičnih primerov.

“Pocestnice” in/ali “prostitutke”

Deset let je že, odkar je Janez Janša ozmerjal novinarki kot “odsluženi prostitutki”. Takrat se je zdelo, da je to poden politične retorike. Izjava je bila dejansko nizkotna, vendar je bil odziv nanjo razumen (da ne rečem pravičen). In kje smo danes? Ko je Zoran Stevanović pred dnevi — v zvezi s provokativno eskapado opozicijske poslanke, znane po svoji zadirčnosti — delu opozicije očital “pocestniško obnašanje”, mu je targetiranka iz SSKJ citirala geslo “pocestnica” (“slabšalno: prostitutka, ki si pridobiva stranke na cesti, ulici” in dodala je še neko svojo lingvistično razlago).

“Pocestniško obnašanje” ni vedenje, značilno za pocestnice oz. prostitutke. “Pocestniško obnašanje” je “uličarstvo”, značilno za naše poslance. To je na lepem kultivirani Stevanović hotel kritično — in nesamokritično — povedati.

Predsednik DZ si na vsak način zasluži kritiko, vendar ga ni treba sesuvati z očitki, ki se jih lahko domislijo samo funkcionalno nepismeni. Njemu to ne bo škodilo, lahko pa škodi kredibilnosti opozicije. Kolikor vem, so goreči zagovorniki svobode govora. (No, kdo pa ni? Saj zato je pa to tak problem.) Ampak če se bo opozicija zoperstavljala koaliciji z za lase privlečenimi slovarskimi definicijami, potem ne bo dosegla nič.

“Slovenija odloča”

Današnje bizarnosti in tiste izpred desetletja so del istega, na žalost stopnjujočega se problema. Še pred marčnimi volitvami sem se hotel enkrat za spremembo empirično pozabavati z eksaktnim štetjem informacij na temo “Slovenija odloča 2026”. Dopuščam možnost, da sem šlampasto štel, vendar se za veliko nisem mogel zmotiti. Izkazalo se je, skratka, da je bilo v malo več kot enem mesecu pred usodnim dnevom samo v enem, ne čisto naključno izbranem mediju objavljenih približno petsto informacijskih enot. S tem sem izgubil precej časa, vendar o tem potem sploh nisem pisal, ker so me dohitele neke druge, morda pomembnejše novice — seveda spet iz istega konteksta.

Zdrava pamet nam po eni strani dopoveduje, da moramo biti s tem na tekočem in da vsrkavanje ali bog ne daj celo memoriziranje vseh teh informacij ni odveč. Načeloma je dobro biti prosvetljen in po možnosti tudi kritičen državljan in imeti o vsem mnenje.

Škoda in konflikt

Po drugi strani pa nam je tudi jasno, da je vsega tega ne samo preveč, ampak da je v glavnem tudi nepomembno. Še več! Preveč nekvalitetnih ali celo nerelevantnih informacij škodi. Škodi tistim, ki jih plasirajo. Škodi tistim, ki jih posredujejo. In škodi tistim, ki jih konzumirajo.

Zadeva je še bolj zapletena v političnem smislu. Dejstvo je namreč, da obstaja neka nova vlada, ki si je zastavila določene cilje in ki bo naredila vse, da jih tako ali drugače uresniči. Obstaja pa tudi neka nova opozicija, ki bo tudi naredila vse, da uresničitev teh ciljev vladi oteži ali celo onemogoči. Taka je narava politike. Nasprotovanje je vanjo vgrajeno. V idealnem svetu bi to lahko bila vsaj zdrava tekmovalnost, če že ne politična kooperativnost.

Vesoljni potop

Ker pa ne živimo v idealnem svetu, je politika predvsem konflikt. In to je v danih okoliščinah še edino, kar je za vse tako imenovane deležnike zanimivo. Ali po domače povedano, vsi imamo radi prepirljivost. Politiki sami v ozadju resda nekaj konkretnega delajo, vendar raje kot o tem govorijo o neznosnosti razmer, v katere so jih domnevno pahnili politični nasprotniki. Njihova publika pa to tudi najraje spremlja. To je v bistvu edino, kar jo še zanima. Všeč ji je to prepucavanje. Prepirov se javnost in mediji udeležujejo zato, ker se zna vsakdo prepirati. Nobenih omejitev ni, da se ne bi v prepire vključevali. Predvsem pa ni meril in sankcij, ki bi komurkoli to prepovedovali. Politika je postala prepriljivo razvedrilo, ki ga je dovoljeno spremljati vsem. 

Tema informacijskega vesoljnega potopa je po dveh mesecih in pol še vedno aktualna. To je permanentno aktualna tema. Če ne gre za dejanski ali namišljeni suspenz pred volitvami, pa gre za povolilno politično kombinatoriko. Ali za resorsko niansiranje vlade v nastajanju, ko smo enkrat tako daleč. Ali pa za verbalno, še bolj trivialno, kao komentatorsko spremljavo dogajanja. Vedno se najde nekaj za vsakogar.