Da za nekoga rečemo, da se je “poslovil” — namesto da je konkretno umrl —, je obrabljen, funkcionalno nepismenim ljub evfemizem. Toda v Mančinem primeru to sploh ni kliše. Ona se je v četrtek dobesedno poslovila.

Manca Košir se je poslavljala že dolgo. In s tem ne mislim samo zadnjih pet let, ko se je borila z boleznijo — in jo obenem sprejemala kot ultimativno pozitivno preizkušnjo —, temveč že vsaj od leta 2005, ko se je po upokojitvi kvalificirala za prostovoljko v hospicu. Ali že od leta 1990, ko je njegovih zadnjih šest mesecev vsak dan obiskovala na smrt bolnega “ljubljenega duhovnega” prijatelja Marjana Rožanca.

Pustiti, izpustiti

Naključje je hotelo, da sem ravno ta torek po dolgem času srečal njeno Ladejo in jo povprašal, kako kaj mama. Rekla je, da je v hospicu in da se … poslavlja. In prostodušno dodala, da človek šele v taki situaciji sprevidi, kako je marsikaj v življenju nepomembno. In da jih prosi — namreč Manca njih —, da jo pustijo.

Na koncu kratkega pomenka — v katerem sem malo potožil v imenu svoje mame, ki se pri svojih še precej več letih niti malo ne poslavlja — pa sem hotel biti optimističen. Ladeji sem rekel, naj Manco lepo pozdravi, in kao spodbudno dodal, da pa je jaz ne pustim. Potem pa je ne bom pozdravila, je rekla. Poslovila sva se z nasmehom, ker je zvenelo duhovito.

Joie de vivre

Nekaj korakov naprej pa sem pomislil, da to sploh ni bila šala. Bilo mi je žal, da sem rekel, da Mance ne pustim. Spet sem nehote dokazal, da imam premalo social skillsov in empatije. V tem je ravno (bila) Mančina poanta. Da od bližnjih in bolj oddaljenih pričakuje, da jo bomo pustili oditi. Če se je s svojim odhodom sprijaznila sama, se moramo odhajanjem — predvsem seveda z njenim, po možnosti pa tudi z našim — sprijazniti tudi mi.

Ladeja je imela prav. Le zakaj bi umirajoča in poslavljajoča se, ki prosi še naprej živeče za dovoljenje za odhod, sprejemala lepe želje in pozdrave od tistih, ki jim tega dovoljenja ne dajo? Od tistih, ki se iz privzgojene, a ne scela doživete joie de vivre oklepajo življenja do te mere, da ne pustijo oditi niti tistim, ki so na to pripravljeni prekleto bolj, kot nas je večina navadnih smrtnikov pripravljena živeti?

Manca nam je na izhodu dala lekcijo, jaz pa je nisem razumel.

Literarna metafora

Leta 2005/06 sva si z Manco za Dnevnikov Objektiv (oz. Zeleno piko) pisarila epistole (2007 ponatisnjene v Moških pismih, s še več moškimi). Prepotenten kot sem (bil), sem jo provociral s takimi prozaičnimi, cinično raconalističnimi stavki:

“Metafizična vprašanja me ne zanimajo. O smrti ne razmišljam. Včasih se spomnim, da bom umrl, ampak to misel hitro odženem in živim naprej. Ne mi težit s smrtjo, prosim.”

Jaz to Manci! In še:

“Pha! Duša je literarna metafora. Nekoč metafora pesnikov, danes metafora brezčutnih in nepismenih. Ljudje so obsedeni. In to ne toliko z iskanjem sreče samim, temveč s čvekom o iskanju sreče!”

In glej: mine petnajst, šestnajst let — ko ji sam to citiram med intervjujem leta 2021 — in Manca mi reče: “Danes pa tega o duši in smrti ne bi več napisali. Kajne, da ne, dragi Marko?”

Še prelahko

Seveda ne bi napisal. Moj odnos do smrti je sicer še podoben, obenem pa drugačen kot prej. Prestar sem že, da bi smrt ignoriral in se je otepal kot zoprnega dejstva. Definira me ravno ne, dotika se pa me vsekakor. Bliža se. Kaj znancev že zasula je lopata. Moja mama je stara 93 let. Moj oče se je poslovil pred 33 leti. Poslovil, ja. Na hitro. Nepripravljen. In jaz sem bil tisti, ki se ni poslovil (od njega), ker nisem bil pripravljen verjeti in sprejeti, da lahko en tak človek kot on sploh umre.

Pa seveda lahko. Še prelahko se zna kaj takega zgoditi.

Pa še nekaj off-topic.

Namesto post scriptuma

Ne vem, ali je Manca imela mnenje o tako imenovani pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. Če zdaj pomislim, bi jo to bil moral vprašati pred tremi leti, ko sem z njo delal intervju. Verjetno bi imela kaj povedati. Čeprav še ni bilo aktualno.

Če sklepam po tem, kako je Manca preživljala, doživljala, odživljala svoje življenje (in življenja drugih) in kako je v terminalni fazi tudi fizično trpela, pa spet ozdravevala, se mučila in trudila, se učila, ne obupavala, spoznavala, razmišljala, osmišljala, dopuščala, sprejemala in se poslavljala — dokler ni nekega brezveznega četrtka, 2. maja, po milosti božji tudi res odšla —, bi lahko rekel, da je bila živi argument proti evtanaziji. Ma ne argument proti njej. Prostovoljno končanje življenja bi gotovo dopuščala. Česa ona ni dopuščala? Bila pa je zgled. Zgled nekoga, ki se ne vda. Zgled malodane nesmrtnega bitja. Zgled, kako živeti, kako nehati živeti, kako ne nehati živeti. Ker je vse to troje povezano.