Moja hči jeziká. Na polno. Neizprosno in brutalno. Nekaj ji rečeš, izraziš svoje pričakovanje, jo nekaj prosiš, komentiraš, bog ne daj celo zahtevaš ... V resnici je precej nepomembno, s čim se tako imenovana debata začne. Prej ali slej se zaletiš v zid. In na tem zidu piše: “AMPAK!!!” Z velikimi tiskanimi in tremi klicaji.

No, zaradi umetniškega vtisa malo pretiravam. Niti ne gre za vsakodnevni pojav, bolj za občasne ekscese. A ko se zgodijo, so res izziv.

In zakaj je jezikanje tako neznosno in neobvladljivo?

“Ker jaz tako pravim”

Če stvar pogledamo načelno, jezikanje ne spoštuje niti moči argumenta niti argumenta moči. Kaj konkretno to pomeni? Razlagaš, iščeš paralele, uporabiš vsa orodja logike, ki jih poznaš … — na koncu pa se vedno zaletiš v eno in isto: v ta njen “AMPAK!!!”

In ko na koncu v obupu posežeš po starozaveznem “ker jaz tako pravim”, to v nasprotju s pričakovanji ne spremeni absolutno ničesar. Tudi klasični argument moči je nemočen, ko trči ob “AMPAK!!!” sedemletnega otroka. Katastrofa.

Na koncu ti ne preostane drugega, kot da se posvetiš meditaciji in začneš kaditi travo. Ali pa se sprijazniš z dejstvom, da je tvoja hči pač stara toliko, kot je, in se zatečeš v tisti skrajni starševski eskapizem. V tisto klasično tolažbo, da je vse skupaj samo faza.

Slovenska biznis reprezentanca

Ta teden je bil Festival podjetništva v organizaciji Kluba slovenskih podjetnikov (SBC). Svoj vrhunec je Festival doživel v ponedeljek, ko se je v Kongresnem centru Brdu zbralo petsto najboljših podjetnikov in podjetnic v državi. Slovenska biznis reprezentanca. Povedano je bilo marsikaj, gotovo tudi marsikaj tehtnega in pomembnega. Po video povezavi pa je goste nagovoril nekdanji lastnik Agrokorja Ivica Todorić. Povedal je … — no, kar je pač imel povedati. Vse skupaj pa se je končalo z večernim gostovanjem predsednika SBC Joca Pečečnika v vseh oddajah vseh slovenskih televizij.

Kakšno zvezo ima jezikanje moje hčerke s Festivalom podjetništva? 

Še enkrat poudarjam, da je na dogodku bilo slišati marsikaj pametnega in pomembnega. Mnoge poslovne izkušnje udeleženk in udeležencev so bogat ribnik smiselnih premislekov družbene stvarnosti. Glas ljudi, ki vodijo uspešna podjetja, mora biti slišan ter upoštevan.

Toda ko prisluhnemo odmevom konkretnega dogodka in ko premislimo ključne poudarke, ki so priplavali na površje in bili najbolj na očeh javnosti, mi pride na misel neprimerna beseda, ki pa jo bom prav zato uporabil: otročjost. Ali če sem še bolj radikalen: celo pobalinstvo.

V središču sveta

Na tej točki se srečata moja hči in cvet slovenskega podjetništva.

Otročjost je naravno stanje sedemletnice. Zakaj jo očitati Klubu slovenskih podjetnikov?

Ne gre za očitek, gre za opažanje. Izraz ni uporabljen v slabšalnem pomenu, temveč kot oznaka za mentalno stanje.

In kaj otročjost sploh pomeni? Otročje bitje je v središču sveta. A ne zato, ker bi dejansko predstavljalo središče stvarstva, ampak se v to pozicijo postavlja samo. To je edini način, na katerega je zmožno doživljati in misliti odnos do vsega okrog sebe.

Pri otroku je to stanje naravno. Majhno bitje pa to skozi čas in z vzgojo, odraščanjem seveda preraste. Ko naletimo na otročjost pri odraslih, pa imamo problem. Da ne rečem diagnozo.

Pokroviteljski nasmešek

Vrnimo se k slovenskim podjetnikom.

Ena ključnih ugotovitev, ki so jo podjetnice in podjetniki s predsednikom na čelu ponavljali kot mantro, se je glasila nekako takole: “Država nam ves čas samo jemlje, daje pa nam ničesar.”

To smo slišali že ničkolikrat. Trdovratna vztrajnost je do kraja v nasprotju z vsakim resnim ali vsaj približno poglobljenim pogledom na stvari. Kot da bi podjetja obstajala v vakuumu in ne v sistemu, ki se mu reče država. Tudi ko so na mizi bolj konkretna vprašanja, recimo tisto najbolj očitno: “Kaj pa v času epidemije, energetske krize? Takrat je država podjetjem namenila …”

Odgovor? Skomig z rameni, pokroviteljski nasmešek in: “Že, ampak …”

Vprašanje pomoči, ki jo je država namenila podjetjem in podjetnikom v času epidemije in drugih kriz, je v resnici banalno. Razmerje med podjetništvom in državo je kompleksno. Pomembno je ne samo za podjetnike in državni aparat, temveč za vse državljanke in državljane.

Ampak “ampak” …

Ampak da takšno vprašanje na osrednjem dogodku lastnega ceha zapakiraš v mantro o grdi, grdi državi in ubogih podjetnikih, v resnici ni znak otročjosti, ampak cinizma. Ker ne pozabimo: srečanja na Brdu so se udeležili bogati, ne pa ponižani in razžaljeni. Bolj poglobljeni premisleki so žal redko na tapeti. Ponavadi se vse skupaj dogaja na nivoju floskul, skomigov z rameni, pokroviteljskih nasmeškov … — in stavkov, ki se začnejo z “ampak”.

“Ampak” lahko izraža marsikaj. Ampak “ampak” slovenskih podjetnikov je identičen tistemu, s katerim me zadnje čase redno sooča sedemletna hči. Ta “ampak” je znak mentalnega stanja, ki je slepo in gluho za vse okrog sebe in goni svoje do konca in naprej. Jezikanje, ki ne priznava niti moči argumenta niti argumenta moči — ker argumentov sploh ne posluša —, je v svojem miselnem vesolju povsem samozadostno.

Še zdaleč ne mislim, da je takšna mentaliteta značilnost vseh, ki se pri nas ukvarjajo s poslom. Je pa to podoba, ki jo z javnimi nastopi na ogled postavlja sam klubski šef. Če bi bil sam podjetnik, bi resno razmislil o tem, ali hočem biti član reprezentance s takšnim selektorjem.