Pride Margaret Thatcher s člani svoje vlade v restavracijo in naroči zrezek. Krvav. “Kaj pa priloge?” vpraša natakar. Železna lady pa odgovori: “Priloge bodo jedle to, kar bom jedla jaz.”

To je bil najboljši vic, ki mi ga je v času sodelovanja povedal moj bivši šef Terry Davis, takratni generalni sekretar Sveta Evrope, sicer pa zagrizen laburist starega kova, bolj podoben nedavno umrlemu Johnu Prescottu kot pa sedanjemu premieru Keiru Starmerju. Pravzaprav je bila to edina šala, ki sem jo kadarkoli slišal od Terryja. Možakar pač ni bil za vice, še posebej ne o Margaret Thatcher — čeprav se je proti njej boril velik del svoje politične kariere.

Nikoli ni pozabil omeniti ravnanja njene vlade v času skoraj leto dni dolge rudarske stavke v letih 1984/85. Med stavko je bilo aretiranih več kot 11.000 ljudi, zaprtje dvajsetih rudnikov pa je povzročilo trajno socialno stisko v prizadetih regijah in britanskim sindikatom zadalo udarec, od katerega si nikoli niso zares opomogli.

Razmah neoliberalizma

Grobo zatrtje stavke je označilo tudi začetek obširne privatizacije britanske industrije in javne infrastrukture, od jeklarn in železnic pa do elektrike in vode. Z Margaret Thatcher se je začel razmah neoliberalizma, ki ne priznava obstoja družbe, temveč samo interese posameznikov.

Če se kdo sprašuje o začetkih razmaha desničarskega populizma, ki jezdi na gnevu obubožanih in razjarjenih ljudskih množic, je odgovor na dlani. Kljub temu ali pa ravno zato je železna lady danes svetel vzor mnogim politikom na desni strani političnega spektra. Na čelu z Javierjem Mileijem, z motorko oboroženim argentinskim predsednikom, ki ga tako zelo obožujejo nekateri naši politiki, gospodarstveniki in vplivneži.

Ampak nazaj k Terryju. Čeprav je nasprotoval politiki Margaret Thatcher — še več, celo odkrito jo je sovražil (politiko namreč) —, o njej osebno nikoli ni rekel grde besede. Če se prav spomnim, je bil omenjeni vic edini primer bolj osebnega komentarja. “V politiki je treba igrati na žogo, ne na igralca,” je bil njegov priljubljeni izrek. In ne samo to: o politični nasprotnici je znal povedati tudi kaj pozitivnega. Tako je pogosto poudaril njeno vztrajanje pri spoštovanju sodb Evropskega sodišča za človekove pravice, čeprav Thatcherjeva ni imela preveč v čislih ne Sodišča ne evropskega sodelovanja nasploh. Je pa verjela v pomen spoštovanja mednarodnih obveznosti in vladavino prava. Za razliko od mnogih njenih naslednikov v današnji britanski konservativni stranki.

Rdeči kartoni

Ideja, da je v politiki in v javnih debatah treba igrati na žogo, ne na igralca, se v slovenskem političnem prostoru ni najbolje prijela. Milo rečeno. Če bi to bila nogometna tekma, bi sodnik rabil polno malho rdečih kartonov. Naši politični in javni fuzbalerji se v glavnem klofutajo in brcajo, za žogo pa se le redkokdo zmeni.

In če se kdo na tem terenu, blatnem kot Olimpijina zelenica v Stožicah, obnaša drugače, je to svojevrsten šok. Enega od njih sem nedavno doživel tudi sam.

Moja prejšnja kolumna je bila odziv na enega od mnogih tvitov podjetnika in kolega kolumnista Mateja Rigelnika, tribuna samooklicane gospodarske družbene elite. Rigelnik je tudi med najbolj gorečimi občudovalci argentinskega gozdarja pri nas.

Priznam, da v komentiranju njegovih stališč nisem bil najbolj nežen. Navsezadnje, tudi če igramo na žogo, je nogomet fizičen šport. Reakcije na moj članek so bile različne, a precej predvidljive. Znotraj mojega mehurčka me je nekaj ljudi na socialnih omrežjih prijazno potrepljalo po rami. Je pa res, da ta mehurček ni bog ve kako velik in je iz dneva v dan tudi manjši. V Sloveniji zelo malo in vedno manj ljudi podpira Ukrajino in kritizira avtoritarni desni populizem in kulturni boj, ki predstavlja ideološko podlago ruske agresije.

Z druge strani pa sem bil deležen grobih napadov in žaljivk. Enega od digitalnih vročekrvnežev je celo zaskrbelo, da mi med pohodom v Dražgoše ne bi pošla sapa. Da bi bolje razumeli vso razsežnost te prijazne pripombe, moram razložiti kontekst: januarja 2007 je med pohodom v Dražgoše umrl moj oče.

Pod prečko

In potem se je oglasil tudi glavni protagonist mojega teksta o lumpenkapitaliatu Matej Rigelnik. Najprej je dal kritikom vedeti, da se ne strinja z njihovim tonom, potem pa me je pokaral, da ga v objavi teksta na družbenem omrežju nisem označil z imenom.

Glede tega mu dam prav. Čeprav tekst ni bil mišljen kot reakcija na njega osebno, ampak je bil samo povod za širše razmišljanje o posledicah neoliberalne politike na stanje demokracije v svetu in pri nas — izhajajoč iz njegove objave o nepritrjenih zamaških kokakole kot simbolu svobode —, je bil v tekstu vendarle omenjen. Moral bi mu omogočiti, da na moja stališča odgovori, če bi želel. Prvi pogoj za to pa seveda je, da zanje tudi izve. Ne slučajno, ampak od mene. 

Matej pa me je še bolj presenetil, ko je napisal, da mu je članek všeč in da ga je z veseljem prebral, da pa se z napisanim pač ne strinja.

V trenutnem stanju javnega dialoga pri nas je to — če ostanemo pri nogometu — kot volej s sredine igrišča direktno pod prečko. In takšni potezi je treba izraziti priznanje. Še tem bolj, če tak gol doseže igralec iz nasprotne ekipe.

Kultura političnega dialoga

Da ne bo pomote in preden se komu od ganotja zasolzijo oči: zaradi Matejeve korektnosti ne bom spremenil mnenja o njegovih stališčih. Še vedno se z njimi ne samo globoko ne strinjam, ampak sem tudi prepričan, da čaščenje neoliberalnega džihada proti vsemu, kar je javno, skupno in solidarno, ogroža demokracijo, ki za svoje normalno delovanje ne zahteva samo svobode podjetniške pobude, ampak tudi in predvsem socialno državo in sistem, ki spoštuje in ščiti človekove pravice in politične svoboščine.

Po drugi strani pa je Matejev odziv na moje kritično pisanje redek primer kulture političnega dialoga, brez katerega ni civilizirane demokracije. Zato si zasluži priznanje. Pa čeprav mi gredo zaradi njegovega pisanja še vedno in vse bolj pokonci vse kocine. Zato tudi nimam nobenega namena — in upam si trditi, da tudi Matej ne —, da bova zaradi sposobnosti minimalne kulture dialoga skupaj začela ustvarjati platformo, ki bi združevala različna mnenja, tipa “ne levo, ne desno, ampak naprej”, kot je to zdaj pri nas popularno.

Mislim, da lahko za demokracijo v Sloveniji oba narediva bistveno več, če se še naprej kregava — ampak spoštljivo. Demokracija je navsezadnje sistem, ki omogoča kulturno nestrinjanje. Demokracija ni družba, ki časti monolitno razmišljanje “za narodov blagor”, ki za seboj vedno skriva parcialne interese.

Možno, da bo šlo komu moje pisanje v nos. V razgretem slovenskem ozračju moraš proti Njim na nož — ali pa nisi dovolj Naš. S tem nimam nobenih težav, ker nisem ne njihov ne vaš. Zadnje, kar si želim in za kar si prizadevam, je družba, v kateri bi vsi mislili ali celo morali misliti enako. Pa čeprav bi razmišljali tako kot jaz. Enostavno si ne bi želel ponovno gledati tekme, v kateri bi imela pravico nastopati samo ena ekipa.