Slovenska javnost je nedavno zgroženo ugotovila, da eden od nekoč najvplivnejših in najvišje pozicioniranih sodnikov v državi redno objavlja antisemitska sporočila na družbenih omrežjih. To se je razvedelo po svetu po zaslugi najstarejšega judovskega časnika The Jewish Chronicle, ki je konec prejšnjega meseca objavil članek o tem.

Zgodbe ne pogrevam zato, ker bi se želel še naprej ukvarjati z osebo, o kateri govorimo. Če kaj, čutim do človeka pomilovanje ali kvečjemu začudenje nad agresivnostjo njegovega reputacijskega samomora. Čeprav sem o tem pisal tudi sam že prej, me je k ponovnemu pisanju spodbudila odsotnost resne reakcije na to in podobne druge družbene patologije v slovenskem javnem prostoru. Ker to, kar se je zgodilo po objavi članka v londonskem tedniku, je simptomatično iz več razlogov.

Ups, se zgodi …

Prvič, zgroženost je bila zelo kratkotrajna. Nekaj člankov v medijih in nekaj odzivov na družbenih omrežjih, potem pa … — ups, se zgodi, gremo naprej.

Drugič, tudi do te mlačne reakcije je prišlo šele, ko nas je na to opozoril nekdo od zunaj. Dotični gospod je že leta razveseljeval slovenski javni prostor s svojimi vprašljivimi cvetkami, ki so se iz mizoginije in vseh mogočih teorij zarote počasi sprevrgle v najtrši antisemitizem.

In ta gospod je ves čas — dokler nas niso po ramenu potrepljali iz tujine — še vedno užival pozornost in imuniteto pred kritiko in bil celo reden gost v medijih. Tudi na javni televiziji. Kot strokovnjak na področju človekovih pravic.

In tretjič, večina komentarjev v slovenskih medijih se je osredotočala predvsem na dejstvo, da naj bi šlo za velik škandal in sramoto za Evropsko sodišče za človekove pravice, kjer je dotični služboval vrsto let. Nihče se ni ukvarjal s tem, kakšno podobo to kaže o državi, ki je tega človeka poslala v Strasbourg, ga še prej izvolila za ustavnega sodnika, nazadnje pa ga je hotela poslati še v Komisijo Združenih narodov za človekove pravice — vendar ji je to namero preprečil kandidat sam z nagnusnimi komentarji ob smrti nekdanje francoske ministrice in predsednice Evropskega parlamenta Simone Veil.

Ne osamljen primer

Vztrajanje pri politični in družbeni obsodbi je pomembno. Če takšnega odziva ni, je antisemitizem — skupaj z drugimi patološkimi diskurzi, ki so se razpasli — še bliže popolni normalizaciji in legitimizaciji. Signal, ki ga družba in politika s tišino pošilja vsakemu posamezniku in skupini, ki goji in razpihuje takšno in podobno sovraštvo, je naslednje: “Če lahko on, potem lahko tudi jaz.”

Antisemitizem “našega vrhunskega strokovnjaka za človekove pravice in judovsko vprašanje” ni osamljen primer. Ljudje, ki so zasedali visoka mesta v vladi, so zanikali holokavst. Svetovalci za državno varnost so tekmovali v rasizmu in sovraštvu do migrantov. Vidni člani parlamentarnih strank strašijo z “velikim preseljevanjem”, teorijo zarote, ki je zrasla na zelniku belih supremacistov. Da o nakladanju o tako imenovanem “kulturnem marksizmu”, reciklirani verziji “kulturnega boljševizma”, s katerim so nacisti opletali v 30. letih, niti ne govorim.

Dlje kot takšni ekscesi ostajajo brez odziva, bolj se nam zdi vsakdanje sovraštvo tudi banalno in sprejemljivo. Smo žabe, ki jih počasi kuhajo v vse bolj vroči mlakuži avtohtonega antisemitizma in rasizma.

Krdelo z verige

Poučni primeri so napadi na Georgea Sorosa. Ta poslovnež in filantrop judovsko-madžarskega rodu je postal nalepka, ki v očeh velikega dela javnosti predstavlja takojšnjo obsodbo in diskreditacijo. Žvižg, ki krdelo spusti z verige. In na to smo se že popolnoma navadili. Kot da je to nekaj normalnega. Pa ni.

Pri demonizaciji Georgea Sorosa gre najprej za slabo prikrito uporabo tradicionalnih antisemitskih vzorcev o zlobni globalni judovski kabali, ki iz ozadja upravlja svet na račun in v škodo poštenih, običajnih, delovnih, belih ljudi. Nejudov, seveda. Ali kot je pred meseci to ubesedil Elon Musk: “Soros sovraži človeštvo. Hoče uničiti tkivo civilizacije.”

Kakor hitro je to objavil, je bilo družbeno omrežje v njegovi lasti preplavljeno z antisemitskimi teorijami zarote.

Čez Sorosa tolčeta tudi Putin in Trump. In gospod iz uvoda tega članka. On je po kritiki iz tujine sicer baje izbrisal večino najbolj očitno antisemitskih izpadov, vendar pozneje veselo razpečeval objavo, ki slovensko zunanjo ministrico obtožuje, da “v imenu internacionalne klike uničuje Slovence in slovenstvo” — ker se je na neki konferenci srečala s Sorosevim sinom. Pljuvanje po Sorosu je tudi nekakšna metadonska terapija za potlačene antisemite, ki si ne morejo privoščiti, da bi sovražili direktno in naglas.

Od zaveznika do zlikovca

Drugi problem je v tem, da gre pri napadih na Sorosa za poskus delegitimizacije in kriminalizacije civilne družbe oz. tistega dela civilne družbe, ki zagovarja demokratične vrednote, se bori proti rasizmu in drugim oblikam diskriminacije in sovraštva do posameznikov in družbenih skupin, zagovarja enakopravnost in solidarnost in deluje kot sestavni del demokratičnega nadzora izvršne oblasti.

Ni skrivnost, da je George Soros preko svoje fundacije Open Society v podporo takšni civilni družbi — predvsem v Srednji in Vzhodni Evropi — vložil na milijone dolarjev. Šokantno pa je, da po dobrih treh desetletjih v očeh mnogih ni več zaveznik vlad, ki so si prizadevale za demokratično tranzicijo, temveč je zdaj največji zlikovec. Nanj najbolj kažejo s prstom tisti, ki si na napakah in zlorabah tranzicije — ki so jih pogosto zagrešili sami — tlakujejo pot k avtoritarnemu prevzemu oblasti.

Če kaj ilustrira spremembe v Evropi in po svetu od padca Berlinskega zidu, potem je to ta dramatični obrat. Soroseva fundacija je po padcu prejšnjih režimov podpirala projekte, nujne za vzpostavitev in delovanje demokracije. Štipendirala je na tisoče ljudi, da bi novopečenim demokracijam omogočila kadre z znanjem in veščinami, ki jih demokracija potrebuje. Podpirala je in še podpira programe za integracijo Romov, predvsem skozi izobraževanje in kulturo. Ustanovila je univerzo, na kateri so se izšolali mnogi strokovnjaki s področja delovanja demokratičnih institucij in človekovih pravic. V Budimpešti te univerze ni več. Na Dunaj jo je pregnal Sorosev bivši štipendist, ki si zdaj utrjuje oblast tudi z demonizacijo svojega nekdanjega mecena.

Soros je bil nekoč junak, ker je podpiral demokracijo. Danes je za mnoge sovražnik, ker podpira demokracijo. Na poti v svetlo prihodnost, tlakovano s priseganjem na skupne demokratične vrednote, smo očitno dolga leta stopicali na mestu, zdaj pa že nekaj časa s strumnim korakom marširamo v rikverc. Nekateri tudi v vojaških škornjih.

Maskirna uniforma

“Soroševec” je danes psovka za vsakogar, ki zagovarja liberalno demokracijo, človekove pravice in politične svoboščine in deluje v podporo in zaščito teh vrednot. Podobno je v uporabi “prebujenstvo” kot univerzalna nalepka za diskvalifikacijo prizadevanj za enakopravno, solidarno, socialno pravično in okoljsko odgovorno družbo. “Kulturni marksizem” je izmislek, ki vse skupaj povezuje v zgodovini že uporabljeno teorijo zarote.

Tako kot so vse te nalepke meglene, so tudi strupene. Ko so pred meseci ameriško desničarsko publicistko Bethany Mendel ob izidu njene knjige, v kateri skoraj na vsaki strani straši pred “prebujensko indoktrinacijo otrok”, v intervjuju vprašali, za kaj hudiča gre pri tem bavbavu, je samo zajecljala, nato pa obnemela. Gre preprosto za pavšalno zmerjanje kogarkoli s čimerkoli. Za obtožbe brez dokazov in za sodbe brez priziva. Za našitek na obleki, ki naj množici pomaga prepoznati narodne sovražnike. Gre za diskurz, ki služi kot zapik in alibi za zagovarjanje politik in idej, ki so v resnici tako sporne in nevarne, da si jih tudi borci proti “prebujenstvu” in “kulturnem marksizmu” (za zdaj) še ne upajo izreči na glas. So maskirna uniforma, izpod katere se vse bolj vidi rasizem, antisemitizem, mizoginijo, homofobijo, šovinizem in nacionalizem, predvsem pa slo po neomejeni oblasti in pohlep. Glavni motiv za kričanje in kazanje s prstom je poizkus izničenja desetletnih prizadevanj za bolj odprto, solidarno in demokratično družbo.

Pa naj stane, kar hoče

Populistični tribuni od Moskve mimo Floride in Budimpešte pa vse do vedno bolj blatnega močvirja slovenskih družbenih omrežij in politike, si na delitvah in sovraštvu pridobivajo politični kapital. V imenu boja proti tem “grožnjam” prepovedujejo knjige, napadajo demokratične vrednote, spodkopavajo demokratične institucije, rehabilitirajo suženjstvo in kolonializem in stigmatizirajo družbene manjšine. Brezobzirno izkoriščajo stisko in strah ljudi, ki jih je neoliberalizem ponižal in potisnil na rob. Že drugič v manj kot stoletju smo soočeni z eksplozivno mešanico socialnega nezadovoljstva, gospodarskih težav, nezaupanja v politiko, strahu pred prihodnostjo in avtoritarnih ambicij populističnih nacionalistov, ki svoj pohod na oblast gradijo na delitvah in sovraštvu. Ker na koncu gre samo za to. Za oblast. Pa naj stane, kar hoče.

Veste kaj? Še premalo smo prebujeni. Ko bo prepozno, ne bo dovolj reči ups, gremo naprej. Ker ne bo več kam. Ker bomo na dnu. Tam, kjer smo se tolikokrat zaklinjali, da nas nikoli več ne bo.