V debatnih oddajah in soočenjih smo polemičnosti še predobro vajeni — čeprav so dialoške napetosti pred kamero ponavadi samo drugo ime za nadiranje in podjebavanje.

Toda ta Mártina eskapada je bila vsekakor ena od najboljših in najzapomnljivejših doslej. Za njen drzni, piarovsko brezhibni retorični nastop ji je treba čestitati.

Črkobralska nacionalka

Whatmougha je Marta Kos pozvala k odstopu zato, ker je prvotno presodil, da Gibanje Svoboda ni parlamentarna stranka — in da bo zato pač moralo nastopati manj in v manj gledanih, skoraj negledanih soočenjih in v manj zanimivih strankarskih kombinacijah.

Upravno sodišče pa je Golobovi pritožbi ugodilo in odločitev RTV ovrglo z začasno odredbo, da mora RTV upoštevati Gibanje Svoboda kot stranko, zastopano v Državnem zboru.

Sam sicer mislim, da Gibanje Svoboda ni parlamentarna stranka. Ampak če se črkobralski nacionalki ne dá drugače dopovedati, da so Golobovi dovolj zanimivi, da bi jih morali v soočenjih tretirati kot politične prvoligaše, potem naj o tem pač odloča sodišče.
{embed_info_box}198257{/embed_info_box}

Zadovoljstvo in ratingi

Izločitev Goloba iz prve soočenjske lige ni bila arbitrarna, je pa RTV seveda prav prišla, ker je vodstvo naklonjeno vladi. RTV je žrtvovala zanimivost, vznemirljivost, gledanost soočenj, pa tudi bolj celovito informiranost in ozaveščenost svojih gledalcev — kolikor jih predvolilne vsebine sploh še gleda pri njih.

In vse to je žrtvovala za to piškavo legalistično samozadovoljstvo, da se zna držati Zakona o RTV Slovenija — in da se hoče držati samo tega zakona, ker njej in ustanovitelju tako pač paše.

Zadovoljstvo svojih gledalcev in svoje dobre ratinge je RTV žrtvovala za zateženo iluzijo pravne države, ki pa je v resnici samo izgovor in španska stena za pomanjkanje vsebinske in programske kreativnosti.

In spet: to je RTV žrtvovala zato, ker Whatmough in z njim vred Svet in še kdo verjamejo, da bi bilo zadovoljstvo njihovih gledalcev in njihovi lastni ratingi v bistvu zadovoljstvo Roberta Goloba in ratingi Gibanja Svoboda.

Ali z drugimi besedami: politika, ki jo konstituira in usmerja, ima na RTV Slovenija prednost pred gledalci RTV Slovenija.

Spet ta trojanski konj

Zahteva Marte Kos, naj WTF odstopi, po mojem sicer ni bila kaj drugega kot dobra fora. Učinkovita in udarna poteza za publiko, s katero si je Gibanje Svoboda kupilo nekaj dragocenih političnih točk. Praktično gledano pa ta zahteva ni bila nič več kot načelna, a brezpredmetna predvolilna akrobacija.​{embed_info_box}198258{/embed_info_box}

Generalnega direktorja bo nova oblast nekega dne že zamenjala. A ne prej, kot ji bo uspelo inštalirati nov, bolj levim naklonjen Programski svet. Ali celo ne prej, kot ji bo uspelo spraviti skozi nov Zakon o RTV. Ki bo — upam — bistveno drugačen od obstoječega. Ki po defaultu favorizira vladajočo kolacijo in v bistvu ni nič drugega kot trojanski konj politike. Zato pa ga imamo, ta zakon.

Zakaj zgražanje? Zato!

A neglede na to: res ne vem, zakaj se desničarji zdaj tako zgražajo nad potezo Marte Kos in ji očitajo uzurpacijo programskega časa, češ, kako si je vendar upala pozvati k abdikaciji njegovo veličanstvo generalnega direktorja.

Marta Kos ni naredila nič drugega, kot da je povedala to, kar si pač misli — ona sama in/ali njena stranka. Zato je vendar bila tam, hudiča! Ali pa mogoče kdo misli, da bi morala biti hvaležna generalnemu direktorju, da je smela nastopiti v soočenju? Ravno nasprotno! Če bi bilo po njegovem, je tam itak ne bi bilo. Zato res ne vidim nobenega razloga, da bi morala biti do njega prizanesljiva.

Nastop nasploh

Da sam Whatmough zdaj razlaga, da je to bil “napad na neodvisnost RTV Slovenija”, je smešno. Veliko bolj smešno kot njegova odločitev, da Gibanje Svoboda ni parlamentarna stranka. Saj ni novinar. On je en navaden menedžer. Pa še to en tak zaletav menedžer, ki je prepričan, da lahko vsili novinarskemu kolektivu — ki se mu upira na vse štiri — karkoli in kogarkoli. You can’t do that. Obsojen si na propad.

No, saj vem, zakaj se desničarji zgražajo. Zgražajo se zato, ker je Marti uspel dober nastop. Dober nasploh, v soočenju nasploh. Morda še najmanj s tem pozivom Whatmoughu k odstopu, čeprav je to nepresenetljivo pač najbolj odmevalo.

No, oni sami pa uspeha ne privoščijo ne njej osebno ne Gibanju Svoboda — kaj šele Golobu, da mu je uspelo za svojo stranko rekrutirati žensko, za katero niti jaz sam ne bi imel nič proti, če bi postala zunanja ministrica.​