Naj se takoj razkrijem, da ne bo kdo mislil, da je kolumna naročena. Ni. Sem delničarka Petrola. Bila sem Petrolova štipendistka in pozneje pri njih zaposlena skoraj dvajset let. Najprej v komerciali, nato pa kot članica ustanovne marketinške ekipe. Takrat je še marsikdo menil, da “monopolist” ne rabi marketinga. Toda naša ekipa je prestopila ta Rubikon in začeli smo ustvarjati zgodbo sodobne blagovne znamke, ki je danes sinonim za zanesljivost v energetski oskrbi Slovenije.

Do Petrola čutim posebno vez. Pri tem podjetju sem začela svojo poslovno kariero, ki je v dobršni meri oblikovala mojo nadaljnjo življenjsko pot. Ta povezanost ni samo nostalgična. Iskreno in močno si želim, da bi Petrolu šlo dobro. Da bi ostal odporen, samostojen in razvojno naravnan. Tudi v razmerah, ko politika izgublja kompas. Če mi čas le dopušča, se udeležujem skupščin delničarjev in glasujem o predlaganih sklepih. Prvega pač ne pozabiš nikoli.

Zato z zaskrbljenostjo spremljam, kako država kot pomembna lastnica oblikuje politike, ki vplivajo na delovanje Petrola. 

Gospodarsko-politični triler

Če bi to bil gospodarsko-politični triler, bi bil dober naslov Maščevanje z maržo. V glavnih vlogah: vlada kot režiser — in gospodarstvo, ki v filmu igra svojo družbeno vlogo. A kaj, ko režiser režira brez scenarija. Po sprotnem navdihu. Kot mu tisti hip ustreza.

V tem filmu smo ob avtocestah. Na črpalkah, kjer so bile cene bencina doslej stvar prostega trga. Tam gorivo kupujejo predvsem tujci. Tovornjakarji. Tranzitni potniki. Nemški, avstrijski, češki in še kateri drugi vozniki. Tisti, ki nimajo slovenske volilne pravice. Tudi mnenja o naši vladi nimajo. Oni se samo peljejo mimo. Recimo na Hrvaško. Kjer bodo zapravili to, kar bodo v Sloveniji privarčevali.

Vlada zdaj pravi: “Tudi za tujce naj bo gorivo pri nas ceneje!”

Temu se reče pravičnost za vse. Tudi za tiste, ki sploh ne vedo, da so je bili pravkar deležni.

Obračun s Petrolom

Vlada je skratka sprejela uredbo, da bo bencin odslej tudi na avtocestah po enotni, regulirani ceni, kot velja za vse druge lokacije po Sloveniji. Bravo, odločitev za oskarja! Turist iz Nemčije in babica iz Sevnice bosta za liter bencina plačevala isto ceno.

Toda poglejmo si ozadje. Ne gre za kupce bencina. Oni so v tem scenariju samo statisti. Gre za obračun s Petrolom. Ker ni vladna izpostava, temveč delniška družba s svojo upravo, svojim nadzornim svetom, svojo strategijo, razvojnimi službami, širitvenimi ambicijami, vizijo. Največjo težo odločitev nosijo v podjetju tisti, ki razmišljajo o tem, kaj je dobro za podjetje in za družbo. Ne pa o tem, kaj je vladi všeč. In zdi se, da vladi ni toliko mar za cene goriva, ampak bolj za to, da se nekdo v hierarhiji odločanja ne drži pravila “mi rečemo, vi pa prikimate”.

Kdo bo nastradal v tem primeru? Petrol, seveda. In z njim vred tudi MOL. Saj na avtocestah drugih ponudnikov v Sloveniji ni. Tistih “malih trgovcev”, s katerimi vlada tako rada maha v medijskih izjavah, na avtocestah ni.

Adijo, razvoj! 

Regulacija ne bo vplivala samo na poslovanje Petrola in MOL-a. Bolela bo tudi širšo skupnost. Petrolovi ukrepi, ki bodo posledica te odločitve, pomenijo manj vlaganj v lokalne dobavitelje in zapiranje nerentabilnih črpalk. Adijo, razvoj! In še posebej boleče — stop donacijam kulturnim, športnim in humanitarnim projektom. Prav tistim, na katerih so ministri radi v prvih vrstah.

Minister za okolje, podnebje in energijo Bojan Kumer se je — kar je sicer vredno priznanja — hitro odzval na Petrolove napovedane ukrepe. Zaskrbljeno, moralno in všečno. Toda njegov odgovor je v resnici bolj PR kot pa politika. Povedal je, da “podjetje, ki ima pomembno vlogo v družbi, na ukrepe ne bi smelo odgovarjati z zmanjševanjem storitev in podpore skupnosti”.

Halo? Spoštovani minister! Kaj pa naj uprava nekega podjetja naredi, ko se spremenijo tržne okoliščine? Recimo, če jim država regulativno zniža prihodke? Naj se za ukrep ne zmeni? To bi bilo neodgovorno in slabo za podjetje. Uprava je tista, ki nosi odgovornost.

Manj dobička, manj dividend

Da bo še bolj jasno: če vlada razume regulacijo kot orodje vpliva, ne pa kot orodje ravnotežja, potem protiukrepi podjetja niso izsiljevanje. Podjetje se s tem ščiti. Zato ga ne moremo obtoževati pomanjkanja družbene odgovornosti. To bi bilo tako, kot če bi očitali kmetu, da ne seje na polju, kjer mu država pobere pridelek.

Predsednik uprave Petrola Sašo Berger je v tem filmskem scenariju povedal še marsikaj zanimivega: marže na gorivo so v Sloveniji najnižje v EU, trošarine pa med najvišjimi. In čeprav se marže niso povišale, pa so se dajatve v zadnjem obdobju dvignile za 35 do 42 odstotkov. Torej: država jemlje več, podjetje manj zasluži, potrošnik pa misli, da plačuje manj — čeprav plačuje več. To ni regulacija. To je optična prevara.

Ampak pozor, to sploh še ni vse! Ko država znižuje maržo Petrolu, v katerem je sama pomemben lastnik [SDH + Republika Slovenija + Kapitalska družba = 33 %, op. FP], posredno zmanjšuje prihodek sama sebi. Manj dobička, manj dividend. Manj investicij v zeleno preobrazbo, ki jo vlada sicer vneto promovira.

Slepa ulica

Na koncu se bo izkazalo, da je državi z regulacijo goriv uspelo narediti točno to, kar zna najbolje: izgubiti in se ob tem pretvarjati, da je zmagala.

Se vam zdi, da je to dobro premišljen, dolgoročen ukrep vlade za družbeno dobro? Je to pameten gospodarski ukrep ali osebni obračun? V Sloveniji je to vedno bolj eno in isto. Če uredba ni stvar ekonomske stroke, ampak čustvenega termometra, potem lahko rečemo, da smo v fazi energetske tranzicije iz racionalne ekonomije v emocionalno ekonomijo. Ker v tej državi cen goriva ne reguliramo zaradi ljudi. Reguliramo jih zaradi zamer. Zdaj je to povsem jasno. Ta navigacija pelje v slepo ulico.