Stvari stanejo. Jutranja kava stane. Večerno pivo stane. Kruh, maslo in topovi stanejo. Elektrika stane, plin stane. Odvoz smeti stane. Moj avto stane, tvoj avto stane. Bencin, dizel, kurilno olje, vse to stane. Stane tudi kerozin, čeprav nimam pojma, koliko. (Zadnje čase redko potujem s svojim privatnim letalom.) Burek stane. Sirni in mesni. Kemoterapija stane, čeprav jo za zdaj še krije zavarovanje, hvala bogu. Netflix, HBO in Disney Channel stanejo stane. Kot se glasi ameriški rek v prostem in malce okornem prevodu: brezplačno kosilo ne obstaja.

Zakaj ta traktat o stvareh, ki stanejo? Odkod visoka pesem moje denarnice? Zato, ker je znova na udaru nacionalka. Za to je poskrbel Svet, ki je naročil izračun možnih prihrankov v primeru ukinjanja ... — vsega mogočega.

Rezervni milijoni

Zgodba je znana. Ljudem je odneslo plafon, podpisujejo se peticije. Žogica se v zadnjih dneh sicer umirja. Vedno več se govori o juhi, ki da se nikoli ne poje tako vroča, kot se skuha. Če je šlo za komunikacijsko šok strategijo, lahko celo ugotovimo, da je bila do neke mere uspešna. Govorijo o nekih rezervnih milijonih iz proračuna.

Kljub temu pa je tak diskurz problematičen. Ko namreč začnemo razpredati, da bi nekaj lahko bilo ukinjeno, s tem ukinitev legitimiziramo.

A dovolj o tem. Nazaj k stvarem, ki stanejo.

Vedno se zaletimo v denar

Stvari skratka stanejo. Tudi RTV. Navsezadnje se v vseh debatah o osrednjem nacionalnem mediju vedno zaletimo v denar. Tudi v prispevek, ki ga državljanke in državljani plačujemo za obstoj in delovanje zavoda. Ob tem tudi vedno poslušamo krike tistih, ki tega nočejo plačevati ali se s tem celo hvalijo. Ampak pustimo to. Dokler se zakonodaja ne bo spremenila, je prispevek dejstvo.

Nespremenljivo pa je še nekaj drugega: namreč znesek. Tistih 12,75 evra mesečno za RTV prispevek je istih že več kot deset let.

O ekonomiji nimam pojma. No, da ne bom pretirano strog do sebe: o njej se mi sanja toliko kot povprečni državljanki ali državljanu. Vem, da stvari stanejo, in vem, da cene niso fiksne. Vem, da obstaja inflacija. Pa da obstajajo prosti trg, fiskalna politika, borzni indeksi in variabilni stroški.

Vem pa tudi, da nobena stvar — poudarjam: nobena! — ne stane toliko, kot je stala pred desetimi leti. 

Razen prispevka za RTV.

Prispevek kot paravan

Kljub pomanjkljivemu poznavanju ekonomije si torej drznem postaviti tezo: višina RTV prispevka se ne ravna po ekonomskih pravilih. Ta znesek že dolgo ni več denar: 12,75 € je matematična konstanta in literarna metafora v enem.

Ja, vse debate o osrednjem nacionalnem mediju se vrtijo okrog denarja. A to je samo paravan, za katerim se skriva nekaj drugega: naš odnos, naša mentaliteta, naša družbena pogodba. Nenapisan, a zavezujoč dogovor, ki je temelj dejanske vrednosti stvari. Ne njegove cene. Ta je odvisna od ekonomskih preigravanj in je kot taka čista koincidenca. Cena je vezana na interese, vrednost pa je stvar mentalitete, kulture in civiliziranosti.

Če potegnem paralelo s področjem, ki je prav tako pokazatelj naše skupne zrelosti (ali v zadnjih letih bolj nesposobnosti širšega in globljega premisleka): tudi nepremičnina ima ceno. Dom ima vrednost.

RTV kot plen

Toda vrnimo se k tej matematični konstanti in literarni metafori, ki se ji reče RTV prispevek.

Številko določa zakonodaja, zakonodaja pa je odvisna od politike. A ker politika nima možganov za matematiko in občutka za metaforo, je ta številka samo anomalija.

In zakaj torej vsakokratna politika — katerakoli aktualna oblast, leva ali desna — dopušča njen obstoj?

Odgovor se skriva v vprašanju. Oblast dojema RTV kot plen, kot potencialno medijsko trobilo lastne agende. Nanjo gleda skozi prizmo interesov in cene, ne vrednosti.

Tu je na delu zanimiv paradoks. Precej bolj udobno bi bilo imeti svoj medij, ampak to pa res stane. Še posebej, če bi radi, da se prebije iz obskurnosti in pridobi vsaj nekaj verodostojnosti. (Vprašajte SDS.)

Nacionalka pa je na razpolago tako rekoč zastonj, toda na žalost samo za določen čas. In če znova uporabim paralelo iz sveta nepremičnin: politika ravna z RTV kot z najemniškim stanovanjem. Saj veste, kako je. V najemniškem stanovanju stanuješ. Lomastiš, piješ, ješ, serješ in spiš — vlagaš pa vanj ne. Ker se ne splača. In ker se ti ne da.

Tobogan za vse

Moj sin ima štiri leta. Vsako jutro najprej odloživa njegovo sestro pred šolo, potem pa se sprehodiva do vrtca. Kratka pot naju vodi mimo novega “parkirišča”. To je šodrasta ravnica z rampo in modrim znakom.

Sam sem že dovolj dolgo na svetu, da scenarij poznam. Prej je tu stala dotrajana stavba, ki so jo porušili. Parkirišče je samo vmesna faza, veliki finale pa bo stolpnica nadstandardnih stanovanj.

Moj sin pa tega scenarija še ni bral. Zato vidi stvari take, kot so. Zato me vsako jutro vpraša, kdaj bo prišel bager in tu naredil igrišče. Dobro, tudi štiriletniki imajo svoje interese, sin bi se pač rad spuščal po novem toboganu. Toda v njegovem vprašanju se skriva temeljno in čisto dojemanje pojma, s katerim v javnih razpravah radi opletamo, kot skupnost pa smo ga že davno pozabili. Moj sin ve, kaj je javno dobro. Ne želi si svojega tobogana, pač pa tobogan, na katerem bi se igrali vsi.

Toliko o idejah, ki jih razume vsak otrok, družba pa jih ni sposobna dojeti.

Krasni svet številk

Vrnimo se raje v krasni svet številk, k visoki pesmi moje denarnice — ki pa v zadnji verziji upošteva dejanske zneske na računih in položnicah. Aktualizirana verzija uvodnega traktata se torej glasi takole:

Stvari se dražijo. Jutranja kava se draži. Večerno pivo se draži. Kruh, maslo in topovi so vedno dražji. Elektrika se draži, plin se draži. Odvoz smeti se draži. Moj avto je drag, tvoj avto je drag. Bencin, dizel, kurilno olje, vse se draži, gotovo je dražji tudi kerozin. Burek se draži. Sirni in mesni. Netflix, HBO in Disney Channel, vsi so nabili ceno. Vse se draži, samo RTV prispevek je ves čas isti. Kdo tu koga zajebava?! Dvignite že enkrat ta prispevek in basta!