“Spomin je kot sito. Voda odteče, vlažno pa ostane.” Tako je rad govoril moj gimnazijski učitelj matematike, spoštovani profesor Pavliha. Pa naj vas ime ne zavede. “Nomen est omen” je samo pregovor in gospod Pavliha je ena tistih izjem, ki potrjujejo njegovo pravilnost. Kadar smo si po njegovem zaslužili konkretno dozo svete jeze, je govoril: “Mene lahko imate za pavliho, matematike ne boste imeli!”

Ja, profesor Pavliha je bil učitelj posebne vrste. Starega kova, bi rekli nekateri. Ne samo zato, ker nas je vikal. Na začetku petnajstletni škorci smo se na to s težavo navadili. A recimo, da gre samo za formo in navado. Profesor Pavliha je bil nekaj posebnega tudi zaradi svojega odnosa do snovi, zaradi neizmernega spoštovanja do predmeta, ki ga je učil. Tista njegova rečenica o njem, pavlihovstvu in matematiki ni bila samo retorična vzgojna figura. V njej je bilo več: pod vprašaj morda lahko postavljate profesorjevo avtoriteto profesorja, ampak avtoriteta vednosti je absolutna.

Vlažno sito

Le nekaj dni po poplavah sedim na skoraj vročem soncu in razmišljam o svojem gimnazijskem profesorju matematike. Povezano se to dvoje ne zdi, morda pa ima svojo logiko. Voda je odtekla, sito je pa vlažno. Še kako vlažno. A kako dolgo še?

Po mnenju profesorja Pavlihe nekaj vedno ostane. Včasih bi si želeli, da ne bi ostalo. Slab spomin je dober obrambni mehanizem in pomemben element strategije preživetja. Slabe stvari pozabljamo, da lahko gremo naprej. In naprej je treba iti.

Na drugi strani pa je tisto vlažno sito kot prispodoba, da smo se iz vsega skupaj le nekaj naučili.

Kompleksen sistem

Voda odteka. Iz nepregledne gmote novic, odzivov in komentarjev priplavajo besede županje Ljutomera:

“Mi smo toliko bolj razočarani, ker že leta in leta opozarjamo in prosimo pristojne. V letošnjem letu smo februarja sicer podpisali sporazum o izgradnji in dograditvi visokovodnih nasipov. Ampak to se je dogajalo leta 2014. Opozarjali smo, prosili in jaz verjamem, da ne bi niti približno takih stisk doživljali kot sedaj, ker pač nič od tega ni uspelo.”

Ozadja ne poznam. Prelahko je vrteti lajno o ignoranci centra in pozabljenosti periferije. Poleg tega nisem strokovnjak in si ne drznem komentirati situacije na Muri in podobnih zgodb, ki jih ni malo. Poplave so se dogajale. Gotovo ne moremo trditi, da v zvezi s tem ni bilo narejeno nič. Vodotoke so regulirali, struge poglabljali, gradili nasipe. Nekateri načrti so bili uresničeni, drugi so obležali v predalih. Nekateri so bili izvedeni v celoti, pri drugih so sklepali kompromise. Nekatere stvari so spregledali, a so se šele zdaj pokazale kot problem.

Kakorkoli obračamo, govorimo o neizmerno kompleksnem sistemu sprejemanja odločitev. In del tega je tudi urejanje vodotokov.

Na običajen dan se to zdi majhna in ne tako pomembna stvar. A ko priteče voda, postane bistvena.

Zgodilo se je

Katastrofe ni konec, ko voda odteče. Na nek način se v tistem trenutku šele začne. Pa ne samo zato, ker smo takrat dejansko soočeni s škodo in posledicami. Ko voda odteče, poplave niso več nekaj konkretnega, preselijo se v sfero spomina. In naše reakcije niso več neposreden odziv na akutno situacijo. Postati morajo stvar skrbnega premisleka, dolgoročnega načrtovanja in smiselnih dejanj.

Zgodilo se je. Kaj lahko storimo, da se ne bo več oziroma da bomo na ponovitev bolje pripravljeni?

Ključen element enačbe je v tej zgodbi seveda narava. In ko narava nastopi s svojo brutalno močjo, radi govorimo o njeni nepredvidljivosti. Paradoks je v tem, da so katastrofe, ki se nam dogajajo, v resnici še kako predvidljive. Morda ne moremo natančno napovedati, kdaj in kje se bodo zgodile, znanost pa nam lahko še kako natančno razloži, zakaj do njih prihaja.

V zadnjih dneh smo znanosti dali besedo. Strokovnjakinje in strokovnjaki so v medijih dobili minutažo, ki je bila večja od običajne — in verjetno smo jim pod vplivom dogodkov preteklega vikenda tudi prisluhnili. Kako pa bo čez štirinajst dni? Čez dva meseca? Čez eno leto?

Povedal je vse

Nekaj dni po poplavah sedim na skoraj vročem soncu in razmišljam o svojem gimnazijskem učitelju matematike. Povezava, ki se je zdela malce nesmiselna, ima svojo logiko. Profesor Pavliha je namreč povedal vse. Njegovi priljubljeni izjavi izpostavljata dva elementa, ki sta za našo prihodnost ključna: spomin in spoštovanje. Spomin, ki sega onkraj albuma fotografij in ki bistveno vpliva na naše odločitve in dejanja v prihodnosti. In spoštovanje do nečesa, kar je večje od nas. Pa naj bo to matematika ali narava.