Zanimivo, da znam našteti vse ameriške predsednike od Johna F. Kennedyja naprej po pravilnem vrstnem redu, mariborske župane pa samo od (edine) županje Magdalene Tovornik. Če seznam županov oziroma takratnih predsednikov skupščine občine iz radovednosti preverim, ugotovim, da se časovno bolj oddaljenih spomnim samo po imenu — recimo Žlendra, Požarja, Rodeta, Razpeta … Ti so bili župani še v časih, ko me politika ni zanimala, toda v kotičkih spomina so mi ostala imena tistih, ki jih je tedanja pogovorna slovenščina opisovala z morda lokalnim štajerskim srbizmom “budžovani”.

Skratka: ali so (bili) Alojz Križman (1994–1998), Boris Sovič (1998–2002, 2002–2006), Franc Kangler (2006–2010, 2010–2013), Andrej Fištravec (2013, 2014–2018) in Aleksander Saša Arsenovič (2018–2022, 2022–) — torej prvi "pravi" župani Mestne občine Maribor — tudi “budžovani”? Seveda ne. Saj vendar nismo več v socializmu. Pa tudi pogovorna slovenščina ni več to, kar je bila.

Osebni razlogi

Bilo bi preveč državljansko oz. občansko oportunistično, če bi pred jesenskimi lokalnimi volitvami navijal za aktualnega župana MOM samo zato, ker me vedno, kadar se slučajno srečava, pozdravi z besedami: “Zdravo, legenda!” — pa niti ne morem reči, da sva znanca ali da bi ga lahko imel za svojega občudovalca. Moram pa reči, da mi je simpatičen. A da ne bo pomote, vsi mariborski župani — vključno z Magdaleno Tovornik — so mi bili simpatični, čeprav jih osebno nisem poznal prav nič bolj kot Arsota. Sovič zato, ker je bil v starih časih prorektor študent, ko je bil moj oče po ustanovitvi Univerze njen prvi prorektor; Križman zato, ker hranim fotografijo, na kateri mojemu očetu ob odhodu v pokoj podeljuje (ko je pred županovanjem še rektoroval) priznanje za življenjsko delo in grafiko Bojana Golije, ki še danes visi na steni kabineta, kjer je oče doma delal; Kangler pa zato, ker mi je nekoč davno podaril ne preveč ličen vžigalnik z žitnim logotipom SLS. Fištravca pa nisem imel priložnosti spoznati.

Vse črno od občin

Mnoga slovenska mesta nimajo sreče z lokalno oblastjo ali imajo v najboljših primerih vsaj srečo v nesreči. Če začnem zunaj Maribora in Ljubljane, lahko prav te dni spremljamo žanrsko tipično slovensko kriminalno serijo v Moravčah, kjer je policija preiskovala in priprla tamkajšnjega župana. Ker je tudi moja kuhinja potrebna obnove, Balažica do neke mere razumem. Ne razumem pa njegovega predvidljivega, za lase privlečenega izgovora, da se je nanj spravila tako imenovana globoka država.

In če smo že na podeželju, ne moremo mimo župana Radencev Romana Leljaka. Njegova bizarna profesionalna zgodovina — ki se je spomnim podobno megleno kot mariborskih socialističnih županov — simbolizira čudaštvo slovenskih lokalnih mogotcev v stilu Cankarjevega Kralja na Betajnovi. (No, ne Leljak ne kdo od njegovih kolegov nima na vesti umora.) Afere, ki so (si) jih zakuhali drugi župani, pa so že zdavnaj utonile v pozabo. Jih je pa bilo še nekaj. Veliko? Ne vem, morda. Imam pa preprosto, a prepričljivo razlago: občin je v Sloveniji preveč — in če bi jih bilo manj, bi bilo manj nepravilnosti.

Greiner in Kuster

V zvezi z lokalnimi volitvami je zanimivo tudi to, da se ne pojavljajo — predvsem pa ne zmagujejo — novi obrazi. Prej nasprotno. Vsaj v večjih mestih pojavljajo običajni osumljenci, ki vedno znova poskušajo srečo, ali taki, ki jih volivci poznamo že iz drugih sfer javnega življenja. Jaz recimo ne bi imel nič proti, če bi jeseni v Mariboru kandidiral (ali zaradi mene zmagal) Bor Greiner, ki mi je tudi simpatičen. Delovni ljudje in občani si namreč volimo ali ne volimo oblast — tudi državno, ne samo lokalno, a to še posebej — na podlagi osebnih simpatij in antipatij, skonstruiranih iz osebnih poznanstev ali nepoznanstev, pa tudi sumničenj in drugih elementov medijskega imidža kandidatov. (Če imidž imajo. Če ga nimajo, pa še tem slabše zanje.) To sicer ni resno, a tako pač je.

Sicer pa Greiner nima realnih možnosti za izvolitev. Velikanski večini Mariborčanov še ni postregel kave — tako kot jo je nekoč meni, ko je šel slučajno mimo —, ampak tudi jaz ga navsezadnje ne bi volil samo zaradi tega.

Kot novi nenovi obraz ima morda več možnosti poslovnež Milan Kuster. Če bi se mu seveda ljubilo naložiti to odgovornost in delo — kar mu glede na njegovo srečo v življenju seveda ne bi bilo treba. Je pa mogoče domnevati, da bi človeka njegovega kova psihološko morda le zamikalo, da bi še kaj postoril za narodov blagor.

Zoki in Arso

Mislim, da Arsenoviču ne bo preostalo drugega, kot da kljub pomislekom — tudi lastnim, ne samo javnim — vendarle kandidira. Zmotno je misliti, da je Arsenovič izrezan Janković. Že mogoče, da mu je malo podoben. Malo v slabem, malo v dobrem, nasplošno pa nima na glavi toliko moralnega masla kot nesmrtni ljubljanski župan. Sta si pa Zoki in Arso podobna v tem, da nimata konkurence. Vsaj ne prave in vsaj ne zaenkrat. Po mojem Arsenovič zato odlaša z najavo kandidature. Ker toliko odgovornosti pa po mojem le ima, da ne bi predal mesta komurkoli.