V starih časih je bila v Mariboru v uporabi pomembna vrednostna delitev na Levi breg in Desni breg. (Imam slovnično disidentski razlog, da to pišem striktno z veliko začetnico: po mojem gre za krajevni imeni, četudi lokaciji nista administrativno definirani. Iz podobnih razlogov pišem tudi Center z veliko, čeprav ne dosledno.)

Na severnem bregu Drave je po ljudskem sociološkem izročilu skratka živelo meščanstvo, na južnem pa delavski razred. Tako se je reklo. Po eni strani to ni bilo (več) čisto res, po drugi pa je (še vedno) bilo nekaj na tem. To je bila folklorna, posplošujoča delitev, ki je veljala celo v časih brezrazredne družbe v socializmu. A brez soli to ni bilo.

Rive gauche, Rive droite

No, meni je bila delitev na Levi in Desni breg všeč, ker me je spominjala na Pariz. Tudi tam obstajata Rive gauche in Rive droite — čeprav brez socialnih konotacij. Je pa Drava edina resna slovenska reka, ki teče skozi dovolj veliko mesto, da je to poimenovanje sploh mogoče. Si predstavljate ta vic, da bi bila Ljubljana razdeljena na Levi in Desni breg? Ljubljanice? 

Spomnim se, da me je lancman Slavko Fras, moj uredniški predhodnik na Razgledih, kar naprej hecal, da sem buržuj, ker sem živel v Centru, on sam pa je bil otrok industrijskega Melja. (Ta del mesta je sicer izjema, ker je na naši strani Drave.) Ni pomagalo, da sem mu razlagal, da je tudi moja mama nekoč stanovala v Melju. Jaz sem bil zanj snob in pika. Kar morda ni bilo daleč od resnice — ampak ne zaradi tega, ker sem bil iz Centra.

A naj grem k stvari: kakorkoli že obrnemo, Levi breg je bil vsebinski sinonim za Center, danes pa ni več.

Center naredi vsebina 

Na Levem bregu je še danes marsikaj, kar ga definira kot center. Vendar samo zato, ker je to pač zgodovinsko jedro, iz katerega se je mesto širilo. Toda arhitekturno historične ali vsaj polpretekle javne institucije in zgradbe — tako imenovani grad z muzejem, občina, stolnica, frančiškanska cerkev, gledališče, univerza, glavna pošta, glavna tržnica, glavna železniška in avtobusna postaja, mestni park, Ljudski vrt in nogometnio stadion, Lent in še kaj — same po sebi še niso nujni elementi centra. Center naredi tudi vsebina. Te pa je tukaj vedno manj.

Zato imam včasih občutek, da živim na robu mesta. Paradoksalno je, da Levi breg še vedno zgleda kot center, objektivno oz. uporabniško pa to ni več. Mesto se kot da začenja pri Europarku. Nekoč je gravitiralo pod Piramido, danes pa pod Pohorje.

Dejstvo je, da se je Maribor zaradi naravnih danosti terena vedno širil zlasti v smeri Pohorja in Dravskega polja in osvajal ozemlja predmestij in okoliških vasi. A to še ne pomeni, da bi zgodovinsko jedro izgubljalo ali moralo izgubljati vsebine, ki ga definirajo kot center, in da bi se težišče mesta počasi, a neizogibno premikalo tja, kjer je vsega več. Uravnoteženost mesta je stvar urbanizma. O tem pa v Mariboru očitno ne razmišljajo dovolj, ker te trende bolj prepuščajo stihiji. Ali če hočete, nevidni roki trga, ki se mu prebivalstvo iz praktičnih razlogov prilagaja.

Gospodinjski pogled

Moj pogled na življenje v mestu je ne samo pragmatičen, ampak tudi gospodinjski. V skladu z modernimi in še preveč ozaveščenimi bivanjskimi in lifestyle trendi bi lahko rekel, da sem privrženec petnajstminutnega mesta — torej mesta, kjer je vse pri roki oz. ne dlje kot traja ne neprijeten sprehod tja in nazaj. Magari po asfaltu, na katerem sem zrasel.

Levi breg je bil petnajstminutno mesto, pa ni več. Čeprav bi z malo urbanističnega razmisleka še lahko bil. Nič mi ne pomaga, da je upravna enota za vogalom. Še manj, da je namesto treh, štirih, že zdavnaj pozaprtih kinodvoran v okvirih tega radiusa multipleks, kjer pa ponavadi nič pametnega ne igra. Dobro, teater je blizu, Narodni dom in Minoriti tudi, da ne govorim o Lentu. Levi breg je super za sprehode in brezciljno pohajkovanje. Pomagalo bo — upam —, ko bo končan in usposobljen Center Rotovž. Kavarn (ki niso ne vem kaj) je dovolj, a to ni neka strašna prednost. V bližini je nekaj trgovinic, kamor zahajam zato, ker so pri roki. Najbližji večji super- ali hipermarketi so v Europarku, Melju in na glavni tržnici. S tržnico si ne znam pomagati veliko, ker sem navajen iz Ljubljane, da tja ne bi hodil samo ob sobotah, ko je na mariborski omembe vredna ponudba. Obstaja še ena manjša, bolj bližnja tržnica, vendar si še nisem zapomnil, ob katerih dnevih sploh deluje. Na Levem bregu tudi ni nobene čistilnice več, pa so bile vsaj tri. Hotelov ne rabim, a bi vendar raje videl, da bi še vedno obstajala Orel in Slavija, ne pa grajzlarije à la Sinsay in TPC City. Do dežurne lekarne moram do bolnice ali čez dan čez celo Gosposko, ker so to na Partizanski zaprli. Partizanska je itak katastrofa. Od Modne hiše do Kovinotehne. (Izražam se v šifrah preteklosti.) Gosposka tudi. Rešujejo jo Kitajci. Tako kot Jurčičevo rešuje DM. Kar je dovolj žalostno.

A da ne bom samo šimfal: še malo, pa se mi bo Europark morda še prikupil. V Ljubljani nisem šel nikoli v BTC, če ni bilo res nujno. A če tu hitro stopim, pridem pod tisti grozni zlati stožec ravno v petnajstih minutah.