Ena od prvih stvari, ki mi je pred nekaj meseci — že po selitvi v Maribor — v rojstnem mestu padla v oči, je bil plakat s fotografijo dekleta, ki sredi Glavnega trga sedi na (bog ve zakaj) pisarniškem stolu pri Kužnem znamenju, zatopljena v svoj telefon. Na plakatu piše: “V Mariboru se nič ne dogaja.” — spodaj pa obrazložitev: “Ajda (24 let), preden si je naložila aplikacijo Kam.”

Zadevo sem vzel resno. Kaj pa, če se res nič ne dogaja? Mnogi znanci in prijatelji — pa ne samo Ljubljančani — so mi govorili, da mi bo za to mojo relociranje še žal, ker mi bo v Mariboru živi dolgčas.

Ciljna publika

Čeprav kot starejši gospod nisem bil ciljna publika tega oglasa, sem si aplikacijo Kam takoj downloadal. Že iz neke bazične kulturne radovednosti. Ne spomnim se več, kaj je bilo na sporedu takrat, niti ne vem, kaj je na sporedu zdaj. Nekaj časa sem prireditve še vsake toliko čekiral, potem pa sem to prakso opustil — saj me je redkokaj od ponujenega oz. napovedanega res zanimalo.

Če rečem, da me nekaj ne zanima, to še ne pomeni, da se mi zdi brez veze. V nekaterih primerih lahko to pomeni, da me zanima, vendar ne preveč. Marsikaj me zanima samo teoretično, pogojno. Ne do te mere, da bi se nazadnje le odločil, da bom šel na kulturno prireditev. Naročen sem recimo tudi na elektronske napovednike nekaterih mariborskih kulturnih ustanov — SNG, UGM, UKM —, pa (zaenkrat) še nisem šel na nobeno od njihovih prireditev. Za tiste, na katerih sem bil, pa itak nisem izvedel iz dotične aplikacije.

Statistika

Poglejmo si malo statistiko.

V šestih mesecih in pol sem bil v Mariboru na eni otvoritvi razstave, na treh (jazz) koncertih, šestkrat v kinu (od tega štirikrat v okviru Ljubljanskega filmskega festivala LIFFe, dvakrat pa iz profesionalne radovednosti) in na treh družabnih prireditvah.

V Ljubljani — kjer sem v teh dvestotih dneh preživel skoraj petdeset dni — pa sem bil štirinajstkrat v kinu (od tega osemkrat v okviru LIFFa in petkrat v okviru Festivala dokumentarnega filma), šestkrat na gledališki premieri in enkrat na ponovitvi, na eni otvoritvi razstave in na enem družabnem dogodku. Izven Maribora in Ljubljane pa sem v Portorožu na Festivalu slovenskega filma videl šest filmov in bil na eni gledališki premieri na Ptuju.

Rezultat 13: 23 ni tako slab — ali vsaj ne porazen (namreč porazen za Maribor) —, govori pa o dveh povsem drugih, sicer povezanih zadevah, ki jih v zvezi s kulturo ponavadi sploh ne omenjamo.

Kultura kot sociala

Prva stvar je osebna. Ker ob selitvi nisem za seboj podrl vseh mostov — česar nisem niti nameraval —, je v meni ostala ta morda neozdravljiva navajenost na popolno, četudi neobvezno in poljubno razpoložljivost kulture. Zaradi mene lahko temu rečete tudi razvajenost. Hočem reči, da se celo meni samemu zdi včasih preneumno, da se zaradi neke ne ravno brezvezne prireditve vozakam v Ljubljano — čeprav imam za izlet tudi dobre osebne razloge, ki s kulturo nimajo nobene zveze.

Druga stvar pa je preprosto, vendar ne očitno dejstvo, da je kultura oz. obiskovanje kulturnih prireditev tudi stvar sociale, socializiranja, socialnih stikov, druženja. Kulturo in umetnost lahko konzumiramo sami, vendar je družba, namreč skupno obiskovanje kulturnih prireditev pri tem zelo pomemben faktor. Branje, recimo, je samoten, individualen intelektualni šport, medtem ko na dvoranskih prireditvah — torej pri obiskovanju koncertov in predstav, tudi razstav — človek ni nikoli sam, tudi če ne gre tja v družbi. In če nisi res totalen fan nekega izvajalca, dramskega avtorja in gledališča, filma, režiserja, umetnika, potem nisi vedno navdušen za solističen obisk prireditve, pa če si se še tako navajen kultivirati. Včasih je kulturo veliko prijetneje početi v družbi. V dvoje, troje ali več. Magari tam nekoga srečati in skupaj šimfati ali izražati navdušenje.

Kontakti in kultura

V bistvu mi konzumacija kulture v Mariboru odpira oči in relativizira mojo odločitev za selitev. Ni res, da se v Mariboru nič ne dogaja. Manj kot v Ljubljani, seveda, toda če ta razlog povežem z motivacijo, da hodim na kulturne prireditve tudi iz privatnih, družabnih ali širše vzeto poznanstvenih razlogov, potem je logično, da Ljubljana glede moje udeležbe vseeno premočno vodi.

Problem je v tem — čeprav to ni nujno in vedno problem —, da sem v Mariboru sam. Že dolgo sem navajen živeti sam ali vsaj skoraj sam, ne pa tudi brez socialnih stikov. Teh pa imam v Mariboru zelo malo. In še ti, ki jih imam, so samo občasni, površinski, neobvezni, ne za stalno družbo. V Mariboru imam samo ljudi, s katerimi z veseljem spijem kavo ali magari pivo, vendar jih v bistvu nimam. Ker recimo ne bi z njimi sozarotniško obiskoval kulturnih prireditev. To bi se mi zdelo preveč intimno za ta nivo kontaktov.

Po drugi strani pa mi paše biti sam. Odkar sem v Mariboru, opažam, da vedno bolj uživam v samoti. Ali če parafraziram zadnji verz skladbe V nasmehu nekega dneva pokojnega Tomaža Pengova: “Ko se vrneš, si sam.” Skorajda bi rekel, da postajam asocialen in da se mi to zdi super. Ali natančneje: ne odkar sem v Mariboru, ampak kadar sem v Mariboru. Ko si na lepem zaželim kontaktov in kulture, pa jo mahnem v Ljubljano.