Jaz tega meteorološkega afnanja na nacionalki ne morem več poslušati. Pravzaprav ga nikoli nisem mogel. Ko slišim vremenarje, ki napovedujejo “meglò" — ali da bo “suhó" —, se kar naježim. Tako ne govori niti večina ljubljanskih native speakerjev. Po izgovorjavi je Televizija Slovenija še vedno Televizija Ljubljana. Kao pravilno govorijo samo na Kolodvorski in na Inštitutu za slovenski jezik. In da ne bo pomote: ta moja averzija do “meglè" nima nič opraviti z dejstvom, da je mariborščina moj materinski dialekt.

Pa še to, da ne pozabim: Ljubljančanom je treba dopovedati, da ni bolj neslanega humorja, kot če se poskušajo prijazno spakovati v štajerščini. Kao: “Čuj, ti …" ali “toti Maribor". Drugega itak ne znajo. Pa še tega ne znajo niti približno zvočno pravilno oponašati. Tako da … — prosim, ne.

Narcizem majhnih razlik

Da je mariborski oz. štajerski dialekt za večino Slovencev predmet posmeha ali vsaj dobrohotnega humorja, mi je vedno šlo malo na živce. Najbolj pa mi je šlo na živce, da se je zdel smešen celo meni samemu. Vsaj od takrat, odkar ga slišim. Slišal pa sem ga, odkar nisem bil v Mariboru.

Spontano navzemanje ljubljanščine je pri meni potekalo počasi in je bilo včasih mučno. Vsaj meni, ker sem občutljiv na jezik. Tako so me v Ljubljani nekateri opominjali, da se ne reče “Áleš", ampak “Alèš", medtem ko so v Mariboru ne prav duhovito od mene zahtevali prevod. Ali: “Si ga ču, kaj je reko?" — in to že takrat, ko se me še ni prijelo več kot “mal" ali “tko".

Treba je seveda nekaj razčistiti. Čeprav nisem dialektolog — niti bog ne daj slavist oz. slovenist ali celo ekspert za slovensko fonetiko —, mi je jasno, da mariborščina ni isto kot štajerščina. Za človeka s posluhom za jezik je to grobo posploševanje. Vendar ne bom malenkosten. To je že nevarno blizu narcizmu majhnih razlik, ki jih skoraj nihče ne opazi. Čeprav se mi zdi, da več Mariborčanov danes bolj nabija po štajersko kot pa po mariborsko. Kot da so jezikovno vsi iz Rač ali Ruš. Kar je verjetno posledica liberalizacije — da ne rečem degradacije — govorne rabe jezika, ki ni omejena samo na ta predel.

Sociolingvistika

V bistvu gre za splošen slovenski sociolingvistični problem. Za smešno ne velja samo štajerščina. Kot vemo iz umetniških in polumetniških žanrov, sta smešni tudi vsaj še primorščina in dolenjščina. Toda za najbolj smešno velja štajerščina. Lik, ki na televiziji ali v filmu govori štajersko, je po defaultu — četudi nehote — smešen. Narečje je pogosto, če že ne praviloma zasilni izhod za to, da tekst sam ni prav nič smešen. Tudi če ni mišljen kot nekaj smešnega. Tako je recimo Milena Zupančič (rodom iz Bohinjske Bele) v vlogi Karoline Žašler nekoliko nerodno po gorenjsko izgovarjala: “Franc, sámo ne nocoj. Tak sn zmantrana." Bolj tipičen primer tega, o čemer govorim, je Matjaž Javšnik v vlogi lovskega bebčka, ki dela reklamo za trgovine Jager. (Še do danes mi ni uspelo ugotoviti, kaj na koncu zapoje.)

Kar nas pripelje do naslednje neumnosti. Dejanska ali domnevna smešnost štajerskega naglasa se po novem zdi primerna za pritegovanje pozornosti celo Štajercem samim. Očitno so to jezikovno norčevanje iz dobronamernih tepčkov meni nič, tebi nič samoironično posvojili tudi sami kot del identitete. Opažam namreč, da so se zelo razpasle lokalne reklame — in to ne samo na (komercialnih) radijskih postajah —, v katerih domorodci nabijajo kar po domače. Tudi ob tem se kar naježim. Reklame v štajerskem narečju so sicer znamenje kreativne degradacije oglaševanja. Edini duhoviti oglas v tem stilu, ki sem ga opazil, je plakat za neko mariborsko optiko. Slogan se glasi: “Boš vido!”

Moje cinične pripombe še dodatno potrjuje to, da je dialektalno oglaševanje priljubljeno samo na Štajerskem. Štajerci so sprejeli dejstvo, da jih ima cela Slovenija za jezikovne dvorne norčke. In mimogrede, nisem prepričan, da lokalni reklamarji s tem uspešno targetirajo ciljne skupine. Štajerščina bi bolj vžgala v Ljubljani in Kopru. Štajerci sami tega ziher ne slišijo.

Post škriptum

V Mariboru imajo tudi sicer nenavadne jezikovne navade. V starih časih so vsi tenisači na Braniku dosledno izgovarjali “deuce” (“izenačenje”) kot “đus”. In to še ni bilo vse. Del z delom Londona pobratenega Pobrežja, ki se imenuje Greenwich, so vedno izgovarjali “Grinvič” (namesto “Grenič”). Danes je ta izgovorjava uradna. Nedavno sem se tam mimo peljal z avtobusom — Marpromov posneti glas sicer govori lepo slovenščino — in slišal tole: “Naslednja postaja: Grinvič.” Da ne bi kdo izstopil na napačni postaji.

Kar mene samega zadeva, se bom pozorno poslušal. Mariborščine sem se med življenjem v Ljubljani uspešno — ali “ízdajálsko”, če hočete — odučil in se z leti navzel nekakšne osrednjeslovenščine, za katero so tako Ljubljančani kot Neljubljančani s posluhom sicer ugotavljali, da ni čisto avtohtona (ali pa če mi je kaj ušlo). Kaj se bo zdaj zgodilo z mojim govornim jezikom, ne vem. Po mojem sem prestar, da bi se spet navzel mariborščine. Talent za tuje jezike z leti pri človeku namreč peša.