Ko sem se nedavno pripravljal na intervju — ki ga sicer ne bo, vsaj ne do nadaljnega — z režiserjem Andrejem Košakom, sem si ogledal njegov dokumentarec Punk pod komunističnim režimom. Ker je bil v mladosti tudi sam udeleženec tega glasbenega in družbenega gibanja, je prekleto dobro vedel, o čem govori, in je nalogo v smislu nostalgije oz. generacijske dolžnosti opravil z odliko. Zlepa ne vidimo dokumentarca, ki bi tako verodostojno in posrečeno prikazoval minuli čas. Punk pod komunističnim režimom je po skoraj tridesetih letih v bistvu arhivsko, pričevanjsko, lifestyle non-fiction dopolnilo Košakovemu igranemu prvencu Outsider (1997), ki tudi obravnava te teme.

Brez nostalgije

Sam tega filma sicer nisem gledal z nostalgijo. Prvič zato, ker me ni bilo zraven, drugič in predvsem pa zato, ker se mi je punk zdel brez veze — čeprav smo tako s Košakom in drugimi njegovimi protagonisti vrstniki. Še več! Punk se mi zdi brez veze še danes. Glasbeno vsekakor. Je pa zanimivo razmišljati o njegovih socialnih in političnih implikacijah.

Meni osebno gre že vsaj štiri ducate let po glavi vprašanje, zakaj se je punk v drugi polovici 70. let pojavil in razmahnil med ljubljansko mladino — in do neke mere celo v drugih slovenskih vukojebinah —, medtem ko se je isti mariborski generaciji zdel popolnoma brez veze.

Skratka, bilo bi bolj logično in pričakovano, da se bo punk pojavil v mestu, kakršen je bil Maribor, ne pa v Ljubljani. (Pojavil prej: ko se je deset let pozneje dejansko malo le pojavil, je to že bilo anahronistično.)

Primerno gojišče

Maribor kot industrijsko, delavsko mesto je bil konec 70. let bolj neperspektivno in zatohlo, po mnenju mnogih pa tudi bolj bedno mesto od Ljubljane — ki je le bila kulturno, politično, do neke mere celo gospodarsko središče. Sociološko in kulturno bi lahko bil Maribor primernejše gojišče za uporništvo proti obstoječi družbeni ureditvi, proti politiki in konformizmu ter indiferentnosti.

Ali je torej mogoče domnevati, da je bilo vzdušje tako apatično, da je bila tedanja mladina v Mariboru po socialnem defaultu neuporniška in neozaveščena?

Ne. Taki pa res nismo bili. Nismo bili revolucionarji, daleč od tega. A po osebnih prepričanjih smo bili globoko cinični do družbe. Ali vsaj brezbrižni. Tudi politično. Angažiranci v Zvezi socialistične mladine so se nam zdeli patetični oportunisti. Veliki jugoslovanski hit Računajte na nas je bila glasba, ki je nismo hoteli imeti v svoji zbirki plošč. Ko je umrl Tito, smo se prav nepietetno čudili ljudem, ki so za njim žalovali.

Res pa je, da nismo hodili naokrog in razglašali teh svojih vrednot in stališč. To je bila naša privatna zadeva in je na tem nivoju tudi ostala. Ni bila javna, ni bila podružbljena.

Urbana mladina

Tudi drugi možni razlog za neobstoj izvirnega punka v Mariboru moram zanikati. Bili smo urbana mladina svojega časa, na tekočem z informacijami iz sveta popularne kulture — če nas že drugo ni zanimalo — in vsaj v tolikšnem obsegu, kot je to v tedanji Jugoslaviji bilo mogoče. V tem ni bilo razlik med Ljubljano in Mariborom.

Bile pa so razlike v informacijah. Ali natančneje: v interesantnosti in vrednotenju informacij. Tudi mi smo vedeli, da se je pojavil punk. Sex Pistols, The Clash, The Damned, Ramones? Ja, v redu. Zelo možno, da so jih na oddelku z inozemskimi ploščami — namreč z “originali”, ne licenčnimi izdajami — knjigarne Založbe Obzorja na vogalu Partizanske in Prešernove (kjer je danes banka BKS) celo res prodajali.

Buldožerji vs. Pankrti

Ampak to ni nikogar zanimalo. Vsaj ne da bi jaz vedel. In vsaj ne toliko, da bi nastalo subkulturno gibanje tistih, ki bi začeli tudi sami žagati na kitare in peti tekste z grdimi in provokativnimi besedami. Pankrti so sicer že obstajali in so gotovo imeli tudi v Mariboru fane. A ne veliko. Baje je bilo na njihovem prvem koncertu samo sto poslušalcev. Buldožerji so jih imeli bistveno več. Bom pa ja vedel. Sem bil na koncertu avgusta 1976 v nabito polni Hali A ali B (kjer je danes Maribox.) Imeli smo sošolca — ki ga muzika pred tem sploh ni zanimala —, ki se je na lepem pojavil s punk špegli in knoflami. Požel je posmeh nas domnevno kultiviranih in blaziranih vrstnikov, ki smo pubertetniško možato že prerasli Deep Purple, Jethro Tull, Emerson Lake & Palmer, Pink Floyde in Led Zeppeline in začeli poslušati free jazz in West Coast in Southern rock in Franka Zappo & The Motherse. Naš glasbeni guru je bil Brane Rončel, ne Igor Vidmar.

Smo kaj zamudili?

Zakaj je bilo tako? Ne vem. Nas je bilo v Mariboru premalo, da bi se punk prijel in razvil? Je bila koncertna, klubska, (sub)kulturna scena prešibka? Ali pa smo se samo preveč trmasto držali muzike, ki smo se je komaj oprijeli, in malomeščansko prezirali alternativo alternativi — kar je punk nedvomno bil —, ki smo jo furali mi? Bog si ga vedi.

Smo kaj zamudili? V glasbenem smislu še danes mislim, da ne, ker sem se v življenju naposlušal druge muzike. Politično pa ja. Če bi punk pri nas takrat obstajal, bi ta nostalgija danes tudi v Mariboru prijetno in prepotentno preraščala v varljiv zaslugarski občutek, da smo tudi mi prispevali k osvobajanju iz družbenih verig, v katere smo bili kao vklenjeni “pod komunističnim režimom” — kot je marketinško spretno naslovil svoj film Košak.

Punk da ni mrtev? Whatever. Jazz tudi ne — samo diši čudno.