Na dan Osvobodilne fronte sem končno uresničil, kar sem že dolgo nameraval – šel sem na Pohorje. Čakal sem pomlad, nisem pa čakal na maj. Imel sem podrobno izdelan načrt: s šestko do spodnje postaje, gor z vzpenjačo, z zgornje postaje pa kakopak peš na Areh; tam pojesti kosilo; vmes pa opazovati (in fotografirati), kaj se je na gozdnih poteh spremenilo in kaj ne; skratka, rekreacija in nostalgija.

Moj lifestyle je v glavem sedentaren in nešporten, sem pa priden hodec. Ne ravno planinec ali hribolazec – ali če že, potem v osnovnošolskem rangu še kar rednih sprehodov in pohodov na Piramido in Kalvarijo, v Ljubljani pa na Rožnik ali izjemoma na Šmarno Goro ali Orle in – če ravno ne padajo prekle – vsako drugo soboto v maju po Poti spominov in tovarištva. Vsakih par let zaidem na Ratitovec, Pokljuko ali Komno.

Družinska tradicija

Toda v rani, zelo rani mladosti sem se kot nedeljski pohodnik kalil na Pohorju. Če je le bilo lepo vreme, smo šli z mamo in očetom skoraj vsako nedeljo na Pohorje. Največkrat po tej isti poti, ki sem jo prehodil pred dnevi. Z gondolo gor, potem pa na Areh. Včasih smo šli na Kozjak, na Žavcerjev vrh, tu in tam pa tudi na Boč. Pa vsako leto obvezno v Trento ali Logarsko dolino.

Nekje pri trinajstih sem se začel tej zdravi družinski tradiciji upirati. Kako leto sem še včasih šel zraven, potem pa sem že striktno ostajal doma. Na Pohorju sem nazadnje smučal pred kakimi dvajsetimi leti, na Arehu pa nisem bil dejansko že petdeset let.

No, nekaj se me je pa le prijelo, očitno.

Areh kot Areh

V vseh teh desetletjih se je marsikaj spremenilo. Zato sem na pohodu doživel nekaj neljubih presenečenj. Prvo je bilo, da je razgledni stolp na vrhu Stolpa – namreč Stolpa kot smučišča in nekdanje vlečnice na sidra, ki je zdaj neka bedna dvosedežnica (za katero bi se čudil, če še sploh obratuje) – zapuščen in zanemarjen. Nedostopen. Stoji sicer še. Če ne bi bilo okrog njega ograje, bi človek pomislil, da je to pohorski Tatlinov ministolp. Drugi šok pa sem doživel na cilju, ko sem zagledal Hotel Areh. Prazen, zapuščen, z razbitimi šipami. Prečudovita podoba postsocialističnega podjetništva. Res rabimo razvojno koalicijo. Ta vlada je vse zajebala. 

Areh kot Areh. Vse je zgledalo malo drugače, tudi Ruška koča je prenovljena. Najbrž, itak se je ne spomnim. Tudi zdaj sem šele izvedel, da se temu kraju ali zaselku reče Frajhajm. Edina vpadljiva novost, ki sem jo v bližini opazil, je minigolf na travniku med kočo in cerkvico sv. Areha. Kako blasfemično! Aja, pa tam nekje pri rezervoarju za zasneževanje sem videl, da imajo frizbi golf. Tu uspevajo te novokomponirane športne neumnosti.

V starih časih tudi nisem vedel, da so gozdovi okrog Areha polni posmrtnih ostankov naših rojakov in mariborskih Nemcev oz. Unterštajrerjev in četnikov, ki so jih leta 1945/46 pobile tako imenovane “komunistične zveri”, kot sem se zdaj pustil podučiti. Kak kilometer od Frajhajma so pred dvema letoma ob poti postavili spominsko obeležje.

Kje so tiste stezice

Tudi teren se mi je zdel drugačen. V spominu imam, da smo večji del poti od Bellevueja do Areha nekoč hodili po prijetnih gozdnih stezicah, prekritih z iglicami, storži in odpadlim listjem. Res pa je, da je spomin zelo varljiva zadeva. Zdaj je več kot tretjina poti – od zgornje postaje Partizanke (ki sem jo tudi prvič videl) pa do tistega starinskega transformatorja proti koncu, kjer sem se končno zavedel, kje sem – nekakšna gozdna avtocesta. Grda, neprijazna pot iz trde, steptane zemlje, v glavnem posuta s šodrom in kamni. Makadam še za pešce ni dober. Čému to služi? Pozimi ratrakom, izven smučarske sezone pa gorskim kolesarjem (ki jih tokrat na srečo nisem srečal veliko)? Možno, da nisem šel po isti poti kot nekoč. Poti so sicer dobro markirane, tudi kažipoti so nedvoumno obrnjeni. Ne pa tako kot na Golovcu, kjer na poti na Orle mimogrede kam zabluziš.

Prašna lisica

Sem videl še kaj novega? Da. Bolfenk ni več samo napol podrta in obnovljena cerkvica. Zdaj so tu tudi apartmaji Bolfenk in celo market Bolfenk. Kot je v mestu na našem koncu vse od Maistra. Za starim Hotelom Bellevue in starim RTV oddajnikom je cel kup nekih nepremičnin. Tega se mi sicer ni ljubilo raziskovati, ker sem komaj čakal, da grem z gondolo dol.

V tako imenovanem bike parku ob spodnji postaji sem popil še kavo in med rehidracijo opazoval gorske kolesarje. Zgledalo je kot nekoč Pri Lukeju, le da v sneg niso bile zapičene smučke in palice, ampak so vsepovsod ležale čelade. Pa nihče ni pil borovničevca, seveda.

Neverjetni, ti ekstremni športi! Ljudje so divjaki. Saj sem jih videl, ko so drveli proti bazi. Staro in mlado, fantje in dekleta, mamice in atiji s svojim razplodom. Vsi s čeladami. Ti norci so simbol današnje družbe. Pa še to sem pomislil – žalovanje za Zlato lisico v Mariboru ni iskreno. To mesto si je ne zasluži ali je vsaj ne rabi. Zdaj ima devet mesecev na leto kar Prašno lisico. In to ni nič hudega. S Kärcherjevimi špricami osebje to vse sproti spere.

Prejšnjo nedeljo sem prehodil 24.572 korakov (17,9 km), prejšnji ponedeljek pa 26.640 korakov (19 km). To je bil trening za današnji soboto, ko jih bom v enem dnevu prehodil skoraj dvakrat več.