To je komplementarna kolumna v zvezi s Festivalom Lent, ki se pravkar končuje, in s pred dvema tednoma objavljenim intervjujem z dolgoletnim, zdaj že odhajajočim direktorjem Narodnega doma Gogotom Rukavino. Rad bi povedal še nekaj, kar ni direktno povezano s fenomenoma Dr. Feelgooda in Feelgood Festivala.

Gre pa za koncept, ki nam lahko pojasni, zakaj zna biti v Mariboru včasih fajn.

Satyagraha

Konec maja sem se prvič udeležil Operne noči — letos že enajste — na promenadi v Mestnem parku. Čeprav nisem ljubitelj opere in čeprav se temu primerno na zadeve (niti ne) spoznam. Ker sem bil v življenju na opernih predstavah samo nekajkrat, znam pristransko našteti vsaj dve: kot fan režiserke Mateje Koležnik in dirigenta Marka Letonje sem bil nazadnje na Operi za tri groše v ljubljanski Operi, leta 2000 pa v Salzburgu na Berliozovih Trojancih. Ne, nisem fanatik kot Marijan Zlobec. Razlog, da sem se potrudil na Festspiele, je bil ta, da je skoraj peturno adaptacijo Vergilove Eneide inscenirala barcelonska La Fura dels Baus. Znamenitih opernih arij — ki se mi zdijo zanimive samo kot patetična predhodnica pop glasbe — sem se naposlušal premalo, da bi jih na pamet prepoznaval. Znal pa sem si brundati v brado Knee Play intermezze iz opere Einstein on the Beach ameriškega minimalista Philipa Glassa v režiji Boba Wilsona in Tolstojevo arijo iz 1. prizora 1. dejanja njegove Satyagrahe (čeprav je libreto v sanskrtu). Aprila je celo malo manjkalo, da ne bi šel v Opéro national de Paris na novo uprizoritev Satyagrahe, vendar sem izlet zaradi maminega življenjskega countdowna odpovedal. No, predstava je bil tik pred terminom itak odpovedana zaradi sindikalnega štrajka. 

The Prom

Skratka, nad Operno nočjo sem bil navdušen. A da ne bo pomote: čeprav prireditev ni bila nepovezana z glasbo, je bila bolj urbano lifestyle doživetje kot pa glasbeno. Mestni park imam zelo rad. Tu in tam si doma naredim XXL kavo in grem zjutraj z nespressovo termosko in računalnikom za kakšno uro posedet na rondo med Promenado in Rozenhiglom. Tam nekje je “mamina” klopca, ker sva zadnja leta počivala, kadar sem jo peljal na sprehod.

Skratka, imel sem občutek, da se udeležujem kulturnega piknika. Stoli, postavljeni na Promenadi, so delovali kot open air lože — čeprav je to bil v bistvu parter —, naokrog po travnikih pa so bili kao ta poceni sedeži na galeriji. Kot obiskovalec, vajen dvoranskega poslušanja, sem se instinktivno zagrebel za sedeže čim bližje odru (kolikor mi je ne-VIP status to pač omogočal). Mi pa je bilo pozneje malo žal, da si nisem prinesel deke in košarice z jedačo in pijačo in se inštaliral nekam na trato. Morda naslednje leto. Odslej bom obvezno hodil na Operno noč. To je res pravi, dobesedni “prom”, kot pravijo temu v Londonu, kjer so poleti “promenadni”, četudi dvoranski koncerti v Royal Albert Hallu. Na enem od teh BBC-jevih promov sem enkrat davno poslušal Šoštakovičevo Osmo simfonijo (“Stalingrajsko”) v izvedbi European Community Youth Orchestra (danes EUYO) pod taktirko Vladimirja Aškenazija. Medtem ko v ložah (kot v časih Beatlov) morda še vedno rožljajo z nakitom, pa je na galeriji cel žur s sendviči in plastenkami in otroškimi vozički. Vsaj takrat je bilo.

Kulturni koncept

Drznem si domnevati, da tistega večera še zdaleč nisem bil edini nepoznavalec opere v Mestnem parku. (Morda sem bil kvečjemu edini laik, ki si je za vsak primer ne naglas upal nergati nad ne najbolj dramaturško stopnjevanim redosledom arij, kot si ga je zamislil dirigent in umetniški vodja Opere in baleta SNG Maribor Simon Krečič.) Mi je pa všeč ta kulturni koncept — ali trik, če hočete —, da na prireditev privabiš ljudi, ki se je iz ozko vsebinskih, da ne rečem poznavalskih razlogov sicer ne bi udeležili. Če bi bila Operna noč v domicilni dvorani, bi bil obisk že itak omejen s številom sedežev. V Mestni park pa pride celi Maribor. Že zato, ker je super v parku poslušati muziko. Katerokoli muziko. Seveda kvalitetno muziko, ampak magari ne “svojo” popularno muziko.

In tako se mi je končno posvetilo, v čem je skrivnost teh najbolj priljubljenih mariborskih kulturnih prireditev. Ne gre za vsebine, na katere bi padali samo poznavalci. Še več, poznavalci bi se znali nad tem celo zmrdovati kot nad poceni kulturnim populizmom. Ampak ravno v tem je finta. Gre za vsebine, ki ne privabljajo množične publike samo same po sebi, ampak tudi s svojim pojavnim, lifestyle, feelgood kontekstom, ki presega običajno segmentirane in omejene kulturne preference.

Podobno je z Lentom. Razvajena publika za prireditve te sorte reče, da niso profilirane ali da koncept “za vsakogar nekaj” — kljub nespornemu nivoju, pod katerega se ne spušča — sploh ni koncept. Lent skratka ne bi bil tako priljubljen, če se ne bi dogajal na Lentu (in tudi drugod po mestu. Tako kot Operna noč v dvorani Ondine Otte Klasinc ne bi bila Operna noč. To je ta mariborski kulturni hedonizem. Kar je neke vrste kulturna politika, ki se očitno obnese.