Obstaja cel kup razlogov — tako objektivnih kot osebnih —, ki me diskvalificirajo za razmišljanje o mariborskih županskih kandidatih. Prvi trije so družbenopolitični. Štiri mesece pred lokalnimi volitvami se niti dejanski ali sanjaško razmišljujoči pretendenti še niso pripravljeni izjasniti, ali se bodo dejansko spustili v to avanturo ali ne. Možno je tudi, da gre pri nekaterih resno mišljenih ali eventualnih kandidaturah samo za političnoanalitične trače ali celo pobožne želje ali špekulacije tistih, ki se na te zadeve profesionalno ali intuitivno (morda) bolje spoznajo od mene.

Pri tem pa je treba upoštevati še to, da potencialni kandidati imajo — ali vsaj mislijo, da imajo — zaenkrat še dovolj časa za sondiranje volilnega terena in piarovsko taktiziranje. To se mi zdi nespametno. Če bi jaz bil na njihovem mestu, bi na vsak način poskušal izkoristiti časovno prednost zgodnjega štarta — seveda ne prezgodaj, to pa ne — in začel bildati svojo kandidatsko prepoznavnost in si pridobivati zaupanje someščanov.

To samo mimogrede. Jaz ne samo ne bi kandidiral, itak, ampak se tudi ne spoznam (in se niti nočem spoznati) na piar.

Osebno? Zakaj neki?

Osebna razloga za mojo razmišljevalno in prognostično nekompetentnost pa sta dva. Glede na svoje napovedovalske občutke in izkušnje — vključno z razočaranji — v zvezi z drugimi volitvami moram priznati, da nisem talentiran za politično šloganje. Morda imam premalo potrebnih in nepotrebnih informacij. Morda sem preveč naiven. Morda preveč predelujem lastne averzije in naklonjenosti v prepričanja.

Drugi razlog pa je, da v Mariboru nimam dovolj osebnih in političnih poznanstev, na podlagi katerih bi si ustvaril mnenje. Od približno ducata kandidatov, o katerih se v javnosti govori, poznam samo dva.

Pa bi moral vse poznati? Zakaj neki? V bistvu se mi zdi kar prav, da jih ne. To lahko moti.

In zakaj potem o tem sploh pišem? Preprosto: čeprav so moja politična stališča in mnenja bolj podobna stališčem in mnenjem povprečnega volivca kot pa stališčem in mnenjem povprečnega političnega analitika, se zahvaljujoč svojim sposobnostim pisne artikulacije misli vendarle čutim sposobnega. Razen tega me zelo zanima, kdo bo in/ali ne bo moj župan. Da ne omenjam, katerega izvoljenega (ne)srečneža med njimi ne bom vzel za svojega.

Najprej outsiderji

O vseh kandidatih ne bom pisal. Najprej se bom pozabaval z outsiderji.

Morebitni kandidati SDS, ki jih omenja Franc Kangler, niso največji outsiderji, so pa na vsak način outsiderji. In to ne samo odvetnik Igor Marinšek — eden od Francinih predhodnikov na položaju predsednika mestnega odbora stranke — in državnozborski poslanec Luka Simonič, sicer tudi predsednik podmladka.

Čeprav si na pamet ne bi upal trditi, da je Maribor izrazito levičarsko mesto, pa vendar mislim, da SDS tu nima šans. Ne samo s tema dvema kandidatoma, o katerih naglas razmišljajo, ampak tudi z nobenim drugim. Če bi tak desničar obstajal, bi ga poznal oz. bi zanj moral vsaj že slišati. Pa ne samo jaz, da ne bo pomote, ampak tudi drugi mariborski volivci in volivke. Iz rokava ga SDS ne bo mogla potegniti in ga do novembra narediti izvoljivega.

Podobno je tudi z NSi, ki zaenkrat modro molči o imenih in dopušča možnost, da bi se tako kot na državni ravni povezala z SLS in Fokusom. No, v Mariboru jim po mojem to ne bo uspelo. Mar bi se povezali — vsaj ohlapno, kot že pred parlamentarnimi volitvami — z Listo za pravičen razvoj in udarili s Stojanom Auerjem. No, tako kot leta 2006 in 2010 tudi letos ne bi zanj navijal, ampak v tem primeru bi NSi nekako še lahko vzel resno. Če bi se Auerju seveda ljubilo, ker je že nekoliko star. Sicer pa LPR na lokalnem nivoju očitno raje solirajo.

Fantastična referen.ca

Glede Resni.ce bom tokrat previden. Pred državnozborskimi volitvami sem bil prepričan, da jim ne bo ratalo — pa jih poglejte zdaj!

Skratka, o njihovem predvidenem kandidatu Romanu Križnjaku ne vem nič drugega kot to, da je Resničar in za nameček še ustanovitelj in dolgoletni kapo di banda navijaške skupine Viole. Toda za vsak slučaj ga ne bi v nič deval. Ker če trezno premislim, je članstvo v tej stranki in cheerleaderske zasluge za lokalni klub fantastična referen.ca za politično kandidaturo. Res pa je, da bi bilo po drugi strani grdo, če bi mariborske volilce podcenjeval do te mere, da bi pikapoloničini vijolici pripisoval resne možnosti.

Arso in Greiner

Parlamentarne stranke, ki jih še nisem omenil — Svoboda, SD, Levica, Demokrati —, so glede kandidatov še nejasne, zato tudi sam ne bi o njih špekuliral. Tako mi zaenkrat za ta tekst preostaneta samo še Arsenovič in Greiner. Glede slednjega bi sicer rekel, naj že enkrat pride iz te svoje napol previdnostne, napol teaserske ilegale in začne resno govoriti o kandidaturi. Kot da je že najmanj v drugem krogu.

Glede Arsota pa takole: če si ne bi bil nakopal na glavo te jankovićevske afere — pa že prej še česa drugega —, o njegovi vnovični, že tretji zmagi ne bi bilo nobenega dvoma. Mislim pa, da tudi s to prtljago še vedno lahko zmaga. Tudi njegov ljubljanski županski kolega je s še več prtljage zmagal že petkrat. V nedogled sicer ne bo več zmagoval, Arsenovič pa še lahko. On sam, seveda. Njegov štelfertreter za plan B pa nima šans.

PS: “Ki je Šiško?”