Zgodba iz Velike Britanije, kjer je več kot štiristo medijskih osebnosti — vključno s 111 zaposlenimi pri BBC — podpisalo pismo vodstvu korporacije z očitkom, da so postali “glasniki Izraela”, je simptom nečesa večjega. Ne gre za vprašanje, kaj je prav ali narobe, ali podpiramo Izrael ali Palestino, ali je na oblasti leva ali desna vlada. Gre za osnovno vprašanje integritete medijev in vloge novinarjev pri tem. 

Gre za to, kdo nam danes kroji resnico. In oblikuje naš pogled na dogajanja. Na svet.

Podpisniki pisma ne pozivajo k enostranskosti. Ne pozivajo k ideološkemu obračunu. Samo pozivajo k možnosti, da lahko povedo tako, kot je. Brez samocenzure in uredniške agende, ki ni več novinarska, temveč politična. Eno najbolj uglednih javnih medijskih hiš opozarjajo, da je odločitev za nepredvajanje dokumentarnega filma Gaza: Doctors Under Fire “še ena v dolgi vrsti uredniških odločitev, ki temeljijo na določeni agendi”, bi moral svet obstati. Pa se ne zgodi nič.

Zakaj?

Rutina

Ker to ni več novica. To je postala rutina. Navada. Način dela. Poročanje brez konteksta. Novinarstvo brez odgovornosti. Resnica, dozirana glede na strateške interese oglaševalcev, lastnikov, držav in zavezništev. Povsod se to dogaja. V Združenem kraljestvu, v ZDA, v Izraelu, v Sloveniji ali kjerkoli drugje. Novinarji vse težje poročajo, vsebine pa jim narekujejo iz nekih povsem drugih pisarn. Mediji so se prelevili v orodje nadzora nad percepcijo. Tisti, ki bi morali postavljati vprašanja in nenehno dvomiti, so pogosto samo dostavljalci že vnaprej oblikovanih odgovorov. Tisti, ki bi morali odpirati javno razpravo, jo banalizirajo in z izločanjem “neprimernih” tem vse bolj zapirajo.

Sistem ni pokvarjen. Sistem takšen je.

Vljudnost in odvisnost

Tudi v Sloveniji je prostor svobode govora — neglede na politično opcijo, ki je na oblasti — vedno bolj vljuden do oblasti, oglaševalcev ali uredniških timov, ki so pogosto samo podaljšek političnih centrov moči. RTV Slovenija, ki bi morala biti steber javne razprave, je že leta med kladivom političnega vmešavanja in nakovalom izgube kadrovskega in profesionalnega dostojanstva. En dan je preveč rumena, naslednji dan preveč aktivistična, tretji dan preveč sterilna … — vsak dan pa je manj pomembna.

Komercialne televizije in večji portali pa so pogosto ujeti v poslovno odvisnost od klikov, sponzorjev, oglaševalcev — tudi državnih — in dostopa do privilegiranih virov informacij. Zato ob težkih temah, kot so korupcija, trgovina z orožjem, sporna imenovanja, zunanja politika, pogosto molčijo. Ali pa vse skupaj servirajo v obliki poročanja, ki je tako previdno, da sploh ni več novica, temveč neprofesionalna preinterpretacija realnosti.

Kaj vse ni zgodba

Ali res kdo misli, da ni zgodba, če vlada regulira cene goriv in obenem sedi na lastniških deležih v podjetju, ki mu znižuje prihodke? In to brez resnih ekonomskih ali strateških argumentov, zgolj z diskrecijsko močjo. Ali res ni zgodba, če sindikati vztrajno zahtevajo vedno več, mediji pa s tem opravijo v enim stavku? Brez konteksta, brez analize, brez glasu druge strani. Ali če nevladne organizacije opozarjajo na netransparentnost postopkov, javnost pa to registrira šele takrat, ko zadeva postane politično uporabna?

Kaj se je recimo res zgodilo z afero TEŠ 6? Ali res verjamemo, da je za vse kriv samo Rotnik? Koliko drugih si je s tem še umazalo roke? Zakaj ne vemo njihovih imen? Pa zgodba o turističnih lobijih in sredstvih za promocijo Slovenije (SRIPT)? Zakaj se je končala brez epiloga? Koliko je bilo že resno raziskanega? Koliko javno objavljenega?

Takih primerov je več, kot si upamo priznati. A ker ne “pridejo prav”, ker niso usmerjeni proti “pravim”, pogosto ostanejo pometeni pod preprogo. Zamolčani, nepreverjeni, a še kako pomembni. Preiskovalnega novinarstva je vedno manj, vedno več pa je novinarstva po naročilu. Če ne direktno, pa to urejajo z uredniško selekcijo. Koliko medijev si še upa povedati, da cesar nima obleke?

Vedeli, ne vedeli

Zato pismo medijskih osebnosti in novinarjev BBC ni samo britanski problem. Je simptom globalne bolezni. Sistemske napake so prikrite kot profesionalni standard. Politične agende so prikazane kot “uravnoteženost”. Cenzura je prikazana kot odgovorno urednikovanje.

Pri vsem tem ni presenetljivo, da ljudje ne verjamejo nikomur več. Teorije zarote ne klijejo na robu. Klijejo v praznini, kjer je nekoč bila verodostojna javna beseda.

Imamo še veliko odličnih novinarjev. Vemo, kdo so. A dokler ne bodo imeli prostora, varnosti in možnosti, da pišejo brez strahu, brez pritiskov, brez neprijetnih telefonskih klicev, bomo imeli namesto medijev samo fasade resničnosti.

Vsi bomo vedeli, kaj se piše. Ne bomo pa vedeli, kaj se v resnici dogaja. In zakaj.