Priznam, da sem šel gledat film Melania deloma zato, ker se mi je v pomanjkanju pametnejših tém zdelo, da bo posodobljeni portret nekdanje Melanije Knavs iz Sevnice lahka tarča za sesuvanje. Še preden sem videl film, sem hotel z množico ameriških in drugih filmskih kritikov in komentatorjev dogajanja na ameriškem dvoru tekmovati v sarkazmu.

Ob vsem, kar o protagonistki in o filmu, ki si ga je omislila, vemo že od prej — in še posebej na kontrastnem ozadju vsega, kar se po zaslugi politike njenega soproga dogaja v ZDA —, se je naloga zdela kos torte. Pa ni tako. Stvar je zahtevna, komplicirana in resna. Z zbijanjem šal o Melanijini avtopropagandni obsesiji Pepelke, ki ni nikoli izgubila čeveljčka, po mojem ne pridemo do dna.

Do dna? Kakšnega dna? Melania nima nobene globine. To je ena sama površina. Kar zadeva film, absolutno — zelo verjetno pa tudi oseba sama.

Dokumentarec ali ne?

Dejansko je film po vseh vsebinskih standardih zanič. A to drži samo v primeru, če od biografskih oz. portretnih dokumentarnih filmov — upoštevaje tradicijo žanra — pričakujemo (veliko) več kot hladnokrvno hvalisanje portretiranke s pravljičnostjo njene zgodbe.

Ta film je dejansko pocukrana pravljica, njegova konkretna pravljičnost pa vključuje naslednje: fantastičnost priseljenkine osebne, from-rags-to-riches zgodovine; pompoznost in dramatičnost dvajsetih dni pred inavguracijo, na katere je film fokusiran; do kraja neženirano samovšečnost in samopoveličevanje dotične ženske; nenazadnje pa tudi obsceno razkošje in odtujeno personalno vzvišenost in oholost, v katero je vse skupaj zapakirano.

Propaganda in (samo)promocija

Protagonistka sicer na trenutke poskuša igrati simpatično, človeško žensko — vendar je podobno zanič igralka, kot je zanič sam film.

A le zakaj bi upoštevali ali pričakovali tradicijo žanra? Običajen ali vsaj kolikor toliko razgledan gledalec — pa ne samo Melanijin rojak — bi jo že še mogoče. Njej pa je ni bilo treba. To ni bil njen cilj. Njen cilj je bila (samo)promocija in propaganda. Reklama za sanjsko, obljubljeno deželo Ameriko in za njenega soproga.

Trump v filmu ni v tako brezkonkurenčnem ospredju, kot sicer je, vendar se je pametno potrudil, da je razen kot zmeren, konstruktiven, ambiciozen predsednik izpadel predvsem kot ljubeč in z ženo sozarotniški soprog.

Kdo se na kaj požvižga

Glejte: če se POTUS požvižga na mednarodno pravo in dogovore — češ, namesto na to se zanašam na lastno presojo in moralo —, potem tudi ni razloga, da bi bila FLOTUS pri svojem filmskem samoportretiranju zavezana tradiciji dokumentarnega žanra.

Melania je ob premieri izjavila: “Nekateri pravijo, da je to dokumentarec. Vendar ni. To je ustvarjalna izkušnja, ki ponuja perspektive, vpoglede in trenutke.”

V bistvu ima prav. Če bi bil Melania res dokumentarec (po definiciji žanra), biografiranka sama nikakor ne bi bila naratorka in izvršna producentka, niti ne bi od distributerja — torej od Amazon MGM Studios Jeffa Bezosa, ki je premočno zmagal na avkciji za predvajalske pravice — pokasirala ne več ne manj kot 28 milijonov dolarjev.

Top blagovna znamka

Melania Trump je top blagovna znamka. Zato lahko film gledamo tudi kot influencerski izdelek. Podobno plitvih, plehkih, enostranskih, narcisoidnih, idealiziranih, instrumentaliziranih, polakiranih, monetiziranih produktov je danes kot listja in trave. Razlika je seveda samo v statusu zvezde in v praktično neomejenem budžetu, ki si ga je gospa v tem primeru vzela na razpolago.

Melanije Trump denar ne zanima, še posebej ne v majhnih zneskih. Skromna in predana kot kao je — svojim bližnjim in za dobro vago še trpečim —, se predstavlja kot normalna hčerka, mati, žena, ženska, arbitrix elegantiae in dobrodelnica, ki pa jo je srečno naključje pripeljalo v pozlačeno in s štukaturami zagipsano okolje Trump Towerja, Mar-a-Laga in Bele hiše. Med dvorjane, pribočnike, spletične in druge, ne nujno na volitvah izvoljene.

ICE ni SS

Guardianov kritik je Melanio sesul kot leni-riefenstahlovsko verzijo izjemnega (igranega) filma Interesno območje britanskega režiserja Jonathana Glazerja. V njem Hedwig, žena komandanta koncentracijskega taborišča Auschwitz-Birkenau — resnične osebe, SS-Obersturmbannführerja Rudolfa Hößa, ki je bil po vojni obsojen in obešen — vzorno, zadovoljno in ponosno skrbi za njuno idilično hiško, za gospodinjstvo, za prelepi vrt z nasadi rož in zelenjave, pa seveda za srečne otročke, ki čofotajo v bazenu itd. — medtem ko se iz dimnikov za zidom ob spremljavi krikov in rafalov vali dim.

No, prav. Trump ni Hitler, ICE ni SS. Primerjava je kruta, vendar dobro ponazarja moralno ignoranco do realnosti Melanie in ljudi, ki jo obkrožajo, ter drugih avtorjev filma.

Karkoli že si mislite gospodu in gospe Trump, pojdite pogledat Melanio. Ne odsvetujem. Čeprav ne boste videli in slišali veliko (novega), boste bolje razumeli, kakšna je danes Amerika — in zakaj ne razumete več Američanov.