Živimo v neverjetnih časih. Zgodovina se nam še vedno ponavlja, vendar ne več prvič kot tragedija in ne šele potem kot farsa. Naša zgodovina se zdaj vedno ponavlja kot farsa. Živimo v konstantni farsi. Demokratični, parlamentarni farsi.

Konec 80. let, ko je bila Jugoslavija že na zanesljivi poti v razpad, se je Miloševićev najagilnejši velikosrbski agitator — danes že pokojni Miroslav Šolević, znan tudi po organiziranju “jogurtne revolucije” — proslavil s tem, da je Slovencem zabrusil, da naj kar gremo v Filadelfijo, če nam življenje v SFRJ ni pogodu. To nam je hotel na perfiden način dopovedati 1. decembra 1989 na tako imenovanem “mitingu istine” — ali pravzaprav Isti.ne — sredi Ljubljane. Na srečo ga je takrat še socialistična oblast pravočasno prepovedala oz. preprečila.

Skoraj štirideset let pozeje pa nas dupleška rojakinja pošilja … — v Severno Korejo.

Božja neprevidnost

Jemati resno primitivne in populistične izpade Katje Kokot, poslanke in vodje poslanske skupine stranke Resni.ca, se mi zdi globoko pod intelektualno in državljansko častjo. Žal pa sem — tako kot drugi neprivrženci te stranke in dotične dame — v situaciji, da se njenim nebulozam ne morem izogniti. Kokotova je po zaslugi svoje in strankine moralne in politične podkapacitiranosti postala eno od najvidnejših utelešenj primitivizacije politike in zvezdnica nejeverno privoščljivih medijskih zapisov in komentarjev na družbenih omrežjih. Tudi žaljivih, kar seveda ni lepo.

Toda resnici na ljubo in še hujšim od nje v bran je treba pripomniti, da tako tumastih in arogantnih izjav, kot so njene, zlepa ne slišimo (čeprav je konkurenca zlasti v politiki huda). Predvsem pa je treba upoštevati, da je ženska po božji neprevidnosti postala poslanka — in da od folka v tem poklicu upravičeno pričakujemo, da se bodo držali bontona, ki ga javno nastopanje zahteva. Vsaj tega, če se že inteligenčnih kriterijev ne morejo.

“Liste za odstrel”

Skratka: ker je Katja Kokot v medijih zasledila kritike ali še kaj hujšega na svoj račun, nas iz užaljenosti pošilja v Severno Korejo. V obljubljeno deželo strogo nadzorovanih in dirigiranih medijev in drugih čudes ortodoksnega komunizma. Označuje nas za “izprijene ognojke družbe”, “plačane agitatorje” — “verjetno” s strani kulturnega ministrstva (še pod Asto Vrečko, se razume) — in izvajalce “javnega diskreditiranja”. Pravi, da imamo “med sabo nek dogovor, nek sistem” in da na njene pritožbe odgovarjamo z besedami, da bomo te grde stvari nehali početi takrat, ko se bo ona sama nehala ukvarjati s politiko. Za nameček pa nam še prerokuje, da bo prišel “čas, ko bo družba v en glas obsodila moralno greznico, v katero z […] napadi na poslance vodite naš medijski prostor”.

Aja, pozabil sem omeniti, da nas obtožuje, da imamo novinarji “liste za odstrel”. Če sodim vsaj po sebi, je to res. Največje neumnosti, na katere naletim — ampak res samo največje, ker bi mi sicer zmanjkalo časa —, si vestno arhiviram in jih označim s tagom “desni debilizmi”. Avtorji v tem folderju so na moji listi za odstrel. Nekatere od njih odstrelim tudi večkrat. To je žal potrebno, ker vedno preživijo.

Modrost ubogih na duhu

Ne preseneča, da se Katja Kokot prišteva med “tiste, ki si upajo misliti s svojo glavo”. Ta standardna neumnost je priljubljena modrost ubogih na duhu. S svojo glavo si kao upajo misliti mnogi, le redki pa to svojo pozo legitimirajo s poslanskim statusom. Zato preseneča kvečjemu njeno samopašno prepričanje, da si kot poslanka lahko privošči blekniti ali celo narediti vse, kar ji pride na misel. Očitno po domače verjame v resnico kot filozofsko kategorijo in v svobodo kot eksistencialno kategorijo, kot ju definira Zakon o poslancih (ZPos-H).

Seveda pa v tej najbolj klavrni med humanističnimi disciplinami ni edina. Takih ljudi je še kdo ve koliko in najbrž nimajo vsi strankarske izkaznice Resni.ce. A naj tej moji listi za odstrel so na vrhu KK in njeni štirje soposlanci. S prvim med enakimi vred. Strinjam se z Natašo Pirc Musar, da “takšni ljudje ne bi smeli opravljati funkcije v hramu demokracije”. Predsedničina izjava je sicer letela na lažnivega in goljufivega Resničarja Borisa Mijiča, vendar bi bilo po mojem dobro pospraviti vseh pet Resni.činih poslancev.

To se seveda ne bo zgodilo ne po moji ne po nikogaršnji zaslugi. Zakonodaja tega ne omogoča. Ne preostaja nam drugega, kot da se nad to politično svojatjo zgražamo ali da jih ignoriramo, če moremo. In da pri tem s figo v žepu držimo pesti, da bo na tem področju nekoč bolje. Bojim se sicer, da je to iluzorno. Stvari namreč še nikoli niso šle na bolje.