Včasih se zgodi v politiki prizor, ki je videti kot moralna zmaga, a je v resnici intelektualni poraz. Tako je bilo v primeru odziva ministra za delo, družino in socialne zadeve in sookordinatorja Levice Luke Mesca na odziv Blaža Brodnjaka, predsednika uprave NLB, na njegov napovedani dvig minimalne plače na 1.000 evrov.

Menedžer je opozoril, da dvig minimalne plače ni preprosta poteza, temveč odločitev z verigo posledic — minister pa je opozorilo zavrnil z argumentom njegove plače. In tu se začne težava.

Luka Mesec pravi, da je ironično, da se zvišanje minimalne plače na tisoč evrov neto zdi preveč ravno direktorju banke, ki da je v enem letu zaslužil milijon evrov.

Ironično? Morda. Seveda je pa vprašanje, ali je ironija sploh relevanten ekonomski argument.

Moralna matematika

Če politiko vodimo z moralno matematiko, je vse zelo preprosto. Tisti z visoko plačo nima pravice do besede, tisti z nizko pa ima vedno prav. Toda politika — vsaj resna politika — ni tekmovanje v ogorčenju, temveč upravljanje kompleksnih sistemov.

Minimalna plača ni niti nagrada, niti ni kazen za uspešne. Je jasen sistemski mehanizem, ki vpliva na stroške dela, na konkurenčnost podjetij, inflacijo, zaposlovanje, javne finance.

In če nekdo iz gospodarstva opozori, da bo odločitev o dvigu minimalne plače potegnila za sabo posledice, to ni napad na revne ali odrekanje njihove pravice, da bi prejemali višjo plačo. To je opozorilo, da obstaja realnost.

Polje zavisti

Minister Mesec pa je razpravo zavestno prestavil drugam. Ne v območje izračunov — kjer je šibak in kjer se mu kalkulacija ne bi izšla —, temveč v polje zavisti. Ni si zastavil vprašanja, kako bomo kot družba dosegli 1.000 evrov neto minimalne plače in kje bi država pri tem lahko kaj manj zapravila. Mesec je samo s prstom pokazal na tistega, ki lahko s svojo plačo udobno živi. Kot da bi ta človek kradel ali vsaj neupravičeno dobival svojo plačo. Ni skratka odgovoril na vprašanje, kdo bo razliko med sedanjo in višjo minimalno plačo plačal in kako. Pokazal je na plačo drugega in sporočil ljudem, kako krivičen je ta svet.

To je učinkovito. Ljudje to razumejo. Ploskajo. Delijo po družbenih omrežjih. Toda država se ne vodi z aplavzom.

Glasnik realnega sektorja?

Zanimivo je tudi, da minister, ki danes nastopa kot glasnik realnega sektorja, v njem nikoli ni delal. Na volitvah leta 2014 je bil pri sedemindvajsetih letih izvoljen za poslanca in je od takrat naprej financiran iz proračuna. Ki ga polni gospodarstvo. Tisto, ki mu minister danes pridiga.

Zanima me, kam je pa on vložil svojih šeststo tisoč evrov, ki jih je verjetno zaslužil v teh letih politične kariere, kar očita našemu prvorazrednemu menedžerju? Luka Mesec ni bil nikoli odvisen od prodaje, kakovosti storitve, naročil, bilanc, likvidnosti. To mu sicer ne jemlje legitimnosti za politično delovanje — mu pa jemlje pravico do moralne vzvišenosti nad tistimi, ki ta sistem nosijo na svojih ramenih.

Ironija torej obstaja — a ne tam, kjer jo vidi minister. Ironija je v tem, da se je kompleksna razprava o minimalni plači zreducirala na osebno obračunavanje. Nekje drugje bi ta razprava seveda takoj padla.

Ironija je tudi, da ekonomska vprašanja, ki se dotikajo vseh, politiki rešujejo z moralnim etiketiranjem posameznikov. In da odgovornost do sistema zamenjujejo z všečnimi, populističnimi gestami.

Morda nujen cilj

Minimalna plača tisoč evrov neto je morda dosegljiv cilj. Morda je celo nujen. A pot do nje zahteva izračune, dialog, postopnost in predvsem iskren odgovor na vprašanje: kdo bo to plačal.

Toda če politiku pride minimalna plača na misel brez računanja in pogajanja s socialnimi partnerji, brez soglasja finančnega ministra in predsednika vlade, je njegov edini odgovor lahko samo tak: “Naj plačajo tisti, ki imajo več.” Ker pred volitvami ne govorimo politično, ampak v jeziku propagande.

Še nekaj: resnična žrtev sistema nista ne Blaž Brodnjak ne Luka Mesec. Resnična žrtev je javni prostor, v katerem so resne teme obravnavane kot objave na družbenih omrežjih. In to je na dolgi rok precej dražje od še tako visoke minimalne plače.

Darilni boni

Jaz sama Blažu Brodnjaku v tem duelu brez zadržkov aplavdiram. Pa ga osebno sploh ne poznam. Tega tudi ne pišem zaradi kakršnihkoli osebnih interesov, ampak zato, ker cenim razmislek, ki ne deli neobstoječega denarja in ne prodaja iluzij. Cenim ga, ker si je upal jasno povedati resnico, da dobre namere same po sebi še ne potegnejo za seboj dobrih posledic.

V politiki imamo namreč preveč tistih, ki pred volitvami velikodušno razdeljujejo našo “prihodnost” — kot da bi šlo za darilne bone z neomejenim rokom trajanja.