Naj povem takoj na začetku: ministrica za zdravje Valentina Prevolnik Rupel mi je bila simpatična od vsega začetka. Že ko je prevzela Ministrstvo za zdravje, se mi je zdela to dobra poteza. Gre za osebo, ki ima strokovno znanje. Gre za osebo, ki ni zdravnica/zdravnik. Stvar je obetala, da se bo nova ministrica lotila slovenskega zdravstvenega sistema drugače. Strokovno. Z novega zornega kota. Po novi logiki. In da bo pustila za sabo poskuse doseganja najrazličnejših soglasij s tistim delom slovenskih zdravnikov, ki jih zastopa Fides. Za katerega še do danes ne vemo, kolikšen del zdravnikov Fides v resnici zastopa. Ker so podatki skrivnost, to vzbuja sume, da gre za zelo majhen procent.

VPR je torej obetala, da bo opustila prakse, ki so se skozi leta dokazale kot neučinkovite, saj razen stalnega zviševanja zdravniških plač niso prinesle nobenega drugega rezultata. Kaj šele produktivne in smiselne reorganizacije sistema javnega zdravstva. Na kar tisti, ki menijo, da bi sedanjo krizo zdravstvenega sistema v hipu rešil Janša, če bi bil na oblasti, očitno pozabljajo. V zadnjih tridesetih letih je bil Janša večkrat na oblasti. Pa vendar ni nikoli naredil nič za resno posodobitev in reorganizacijo javnega zdravstva. Kar velja tudi za vse njegove ministre za zdravje.

Stopila na žulj

Danes to morda ni vidno na prvi pogled, a je vendarle drugače. Kot sem pričakovala, se je ministrica za zdravje lotila stvari po novi logiki. Tako se očitno ne udeležuje nobenih pogovorov in pogajanj z izsiljevalskim (manjšinskim) delom zdravnikov.

(Tudi v zadnjih dneh sem imela nekaj opravkov v različnih bolnišnicah in lahko izrečem samo pohvale tako o bolnišnicah kot tudi o zdravnikih in osebju, s katerim sem prišla v stik. Bravo, zdravniki, ki niste del zdravništva, ki ga zastopa Fides!)

Ministričino neudeleževanje pogajanj sam Fides sicer stalno kritizira. Kar kaže, da mu je s tem stopila na žulj. Kaže pa še na nekaj, kar je morda še bolj ključno: namreč na to, da se je Prevolnik Ruplova preprosto odločila, da ne bo zapravljala energije za nekaj, kar je že vnaprej obsojeno na neuspeh. Očitno se je odločila varčevati z energijo. In s časom. Kar je pametno. In inteligentno. Odločila se je, da si ne bo naprtila nepotrebnih porazov. Kar vsako pogajanje s Fidesom, ki mu aktualni minister ali ministrica za zdravje ne ustreže, dejansko je. Kar je prav tako pametna in inteligentna odločitev. S temi odločitvami in potezami je ministrica potrdila moj občutek, da je sposobna in inteligentna. Ki ne bo ponavljala preverjeno neproduktivnih praks. Ampak bo probleme v zdravstvu reševala drugače.

Da nič ne dela?

Nekateri sicer pravijo, da to, da se ministrica pojavlja na javnih soočenjih in drugih tovrstnih dogodkih kolikor je le mogoče redko, pomeni, da nič ne dela. A je vsakemu, ki je prebral njen intervju v Mladini, lahko kaj hitro jasno, da to ne drži. Ampak da je res obratno: ministrica seveda dela. Ampak drugače. Reševanja problemov slovenskega zdravstva se loteva na doslej še ne viden način. 

Naj ilustriram s konkretnim primerom. Ministrica opozarja, da je treba reorganizirati mrežo javnih bolnišnic na število, ki bi zagotavljala dostopnost v 30 minutah za 85 odstotkov prebivalcev Slovenije. To število pa v praksi pomeni pet bolnišnic plus oba klinična centra. Kar pomeni zmanjševanje števila bolnišnic.

Ker sama nisem strokovnjak za zdravstvene sisteme, se na tem mestu odrekam presoji o tem, koliko bolnišnic za doseganje zgoraj omenjenega cilja v Slovenij dejansko potrebujemo. A tisto, kar se mi zdi zanimivo, je to, da taka reorganizacija bolnišničnega sistema — skupaj z uvedbo izmenskega dela zdravnikov — lahko pomeni, da bodo obstoječi zdravniki v javnih bolnišnicah dejansko morali delati več. In da bodo tudi naredili več. Kar je, kot vemo, eden od resnih problemov slovenskega javnega zdravstvenega sistema: da namreč zdravniki v povprečju v javnih zdravstvenih ustanovah delajo vedno manj. V povprečju.

Moja laična projekcija

Ker nekateri zdravniki, kot vsaj nekateri vemo iz dobrih izkušenj s svojimi zdravniki, v praksi v resnici delajo več, to pomeni, da obstaja del zdravnikov, ki očitno delajo res malo. In prejemajo polno plačo.

Od ministrice je očarljivo, da se z zdravniki, ki v javnih ustanovah delajo (pre)malo, ne pogaja. Z njimi ne izgublja časa. Odločila se je za spreminjanje razmer, v katerih bo tak način dela manj mogoč. Ali celo nemogoč. To kaže, da ministrica razume, da je treba spremeniti družbene razmere. Ne pa izgubljati moči s prepričevanjem tistih, ki jih tako ali tako ni mogoče prepričati.

Če si dovolim laično projekcijo, je to, kar ministrica obeta, takšna reorganizacija slovenskega javnega zdravstva, da zdravnikov z drugačno organizacijo bolnišnične mreže in dela zdravnikov naenkrat ne bo več premalo. Ampak jih bo dovolj. Ali morda celo preveč.

Konec moči Fidesa

To pa ne obeta samo rešitve mnogih problemov javnega zdravstva. Ampak pomeni tudi konec moči Fidesa. Kot jo poznamo danes. Ta namreč svojo moč črpa prav iz dejstva, da je v Sloveniji zdravnikov premalo. K čemur nekateri zdravniki prispevajo tudi tako, da v javnih zavodih delajo manj, kot bi lahko. Ali kot bi morali.

Logika je torej jasna: če bi zdravniki v javnem zdravstvu delali toliko kot pred dvajsetimi leti, bi s tem avtomatično rešili kar nekaj problemov. Da pa bi to dosegli, je treba reorganizirati sistem javnega zdravstva. Ne pa se pogajati z zdravniki.

Logičen sklep. In odličen pristop. Ki kaže, da je sedanja ministrica za zdravje v resnici prva na čelu tega resorja, ki razmišlja družboslovno. Ki razume, kaj komu daje moč. Kako se družbena moč prerazporeja. Ne s pogajanji, ki jih zagotovo izgubiš. Ampak s tem, da spremeniš objektivne družbene razmere.

Kot sem enkrat že zapisala: bravo, ministrica za zdravje Valentina Prevolnik Rupel! To je prava logika!