Pred dvema mesecema mi je prijatelj, ki se muva v poslovnih krogih, povedal, da namerava lastnik Dela Stojan Petrič oz. njegova firma FMR razdeliti medijsko podjetje na dvoje. Poleg dosedanjega Dela, ki da bo ohranilo v lasti tistih par kvadratnih metrov, ki jih v Črni vdovi še niso prodali, je rekel, da bo ustanovljeno novo, hčerinsko podjetje, na katerega bodo prezaposleni vsi novinarji in uredniki. Nanj pa bodo tudi prenesene vse blagovne znamke in delovna sredstva. V perspektivi novega zakona o zadrugah (ki je v pripravi) pa bi na novinarje in urednike potem prenesli še lastništvo.

Kolega z Dela, ki sem ga srečal nekaj dni pozneje, mi je informacijo potrdil. Presenečen nisem bil, skeptičen pa še kako. Zato sem se čez poletje usedel v senco in čakal, da zadeva izbruhne.

Permanentno in ireverzibilno

Tako zdaj pod solidarnostno orkestriranimi naslovi berem, da se “pred očmi javnosti in popolnoma zakonito” dogaja “plenjenje časopisov”. Kaj naj na to retoriko porečem? Da je vse v redu, če nihče nič ne skriva pred nami in če nekdo dela po črki zakona?

Jasno je, da napovedane spremembe ne pomenijo nič dobrega. Na medijskem področju se v Sloveniji nikoli ne more zgoditi nič dobrega. Nazadovanje je permanentno in ireverzibilno. Kar ni nič novega.

Bi pa rad izkoristil priložnost tako za relativizacijo krivde pregovorno grdih, grdih lastnikov, kot tudi enako pregovorno brezbrižnih, pa vendar idealističnih medijskih delavcev.

Nesojena lastniška epizoda

Pri napovedanem prelastninjenju ali odlastninjenju Dela je zanimivo primerjati sedanja novinarska stališča do predvidene kooperativizacije medijskega podjetja s stališči, izraženimi pred dvanajstimi leti. Takrat so o podobnem notranjem odkupu deleža sanjarili na Večeru — takrat še v lasti taistega Dela, ki pa ga je po direktivi AVK moralo odprodati — in v ta namen dejansko ustanovili zadrugo. Iz tega nazadnje ni bilo nič, ker za lastne (kapitalske) vložke ni bilo dovolj interesa.

Zdi se, da je bila ta Večerova nesojena lastniška epizoda do neke mere poučna. Takratne ambicije medijskih delavcev so temeljile na idealizmu. To je bil “romantični zanos”, kot se je izrazil eden od pobudnikov zadrugizacije Večera. In ta notranji, zadružni odkup so takrat vsi podpirali. No, skoraj vsi. Jaz nisem, ker se mi je zdelo utopično. 

In danes? Danes pa z idrijsko figo v žepu predlagano novinarsko lastništvo ali solastništvo — torej soupravljanje, če že ne samoupravljanje — velja za “plenjenje” in je videti kot ultimativni dokaz kapitalističnega, neoliberalnega pohlepa.

Poučno tudi za Petriča

Treba je pripomniti, da je bilo lastništvo Dela poučno tudi za Petriča. Deset let mu ni šlo toliko za dobiček, ampak predvsem za posredne, eksterne, politične, lobistične koristi, ki mu jih je lastništvo prinašalo. Danes pa se mu to po mojem ne izplača več. Verjetno zato ne, ker je vpliv Dela (in Slovenskih novic) bistveno manjši kot leta 2015, ko je Petrič kupil medijsko podjetje za dobrih sedem milijonov.

Kupil pa ga je seveda na podlagi zmotne predpostavke, da imata dve časopisni ediciji z obiljem prilog perspektivo, čeprav sta že v času njegovega prevzema imeli samo še manj kot tretjino tiskane naklade v primerjavi z najboljšimi časi.

Tudi kapitaliste očitno vodi romantični zanos. Tudi oni so slepi za evidentne trende, ki so v nasprotju z njihovimi ekonomskimi, racionalnimi cilji. Nekaj časa to deluje, potem pa končno spregledajo.

Pretekli deležniki

Romantični zanos pa vodi tudi razmišljanje politikov in drugih preteklih deležnikov. Predlogu Zakona o lastniški zadrugi delavcev, ki ga pripravljata ministrstvo za solidarno prihodnost in ministrstvo za delo, zato ne pripisujem bleščeče prihodnosti.

Če drži, da je vladni predlog zasnovan po zgledu delniškega solastništva zaposlenih (“employee stock ownership plan”), potem to ne bo nič drugega kot naiven in — vsaj v medijskih podjetjih — na vnaprejšnji propad obsojen biznis plan, kakršnega si je od svojega minulega dela zaman moralno in moralistično obetal Cankarjev hlapec Jernej. In vsi vemo, kako se je ta zgodba končala.

Indija Koromandija

Že ko so se mediji lastninili — namreč prvič privatizirali —, so imeli zaposleni možnost kupovati deleže. Mnogi so jo tudi dobro izkoristili, vendar so svoje delnice ob prvi primerni priložnosti tudi prodali. Na notranje lastništvo se torej nima smisla zanašati.  Odkar medijem ne gre več dobro, se lahko zanašamo samo še na plemenite abstrakcije. Na tem temelji motivacija za današnje novinarsko delo. Delati v medijih se ne izplača, je pa za navajene in primerno senzibilizirane pomembna, lepa služba. Čeprav ne več družbeno, simbolno cenjena kot nekoč. Se pa seveda ne regenerira, ampak samo še degenerira.

Nima pa se tudi smisla zanašati na bralce oz. uporabnike. Prijaznejši in prizanesljivejši med njimi delijo z nami ta romantični zanos, vendar se za večino vse to neha, ko je treba odpreti denarnico in špendirati nekaj drobiža. Tako kot vedno se vse začne in konča pri denarju. Pa lep pozdrav iz novinarske Indije Koromandije.