Dogaja se vojna, ki ji ne poznamo začetka. Ne vidimo niti njenega konca. Se je ta vojna začela že tisočletja nazaj? Naj štejemo za njen začetek leto 1948, ko je bil ustanovljen Izrael? To leto je v palestinskem spominu zapisano kot nakba, katastrofa. Na dogajanje tistega časa lahko gledamo tako, kot da je poprava morije, ki so jo v 2. svetovni vojni doživeli Judi, ustvarila novo krivico, ki traja še danes. Izrael je takrat zasedel 78 odstotkov palestinskega ozemlja, pri čemer je bilo 750.000 Palestincev izgnanih. Postali so večni begunci. Ali pa se je ta vojna mogoče začela leta 1987, s prvo intifado, ki je trajala šest let? 

Kjerkoli se na tej časovnici ustavimo, naletimo na trpljenje nedolžnih v spopadih med Judi in Palestinci — Arabci — oz. z njihovo današnjo, s terorizmom zaznamovano organizacijo Hamas.

Tako zelo nečloveško

Vojna med Izraelom in Hamasom dobiva značilnosti vojne med Rusijo in Ukrajino, ki traja že dobri dve leti. Kot da smo se je že navadili. Kot da tako mora biti. Novice in poročila o izstreljenih bombah, oviranju humanitarne pomoči in številu mrtvih so vsakodnevna stalnica na Bližnjem vzhodu. In vendar je vse skupaj tako zelo nesprejemljivo, nedopustno, neopravičljivo, neodgovorno, sramotno, zavržno, nesmiselno, krivično … — tako zelo nečloveško.

Vsak dan se ponavlja ista zgodba. Kot se ponavljajo tudi politične floskule. Besede impotentnih svetovnih liderjev, da je norijo treba končati. Palestinski civilisti, ujeti v to brutalno vojno, neizmerno trpijo. Njihova življenja so zaznamovana z lakoto, žejo, smrtjo, krvjo, pa tudi s pomanjkanjem izobrazbe in nenehnim strahom. S šotori namesto strehe nad glavo. Če imajo srečo. Medtem pa svet odvrača pogled in dobavlja močnejši strani novo in novi orožje.

Kdo so največje žrtve

Največja tragedija vojn je v tem, da nikoli niso samo spopad med vojaškimi silami. Vsaka vojna je neizmerna groza za civiliste, ujete v njenem vrtincu. Palestinske družine so pregnane s svojih domov, natlačene na majhnih, domnevno varnih površinah. Potisnjeni so na rob preživetja, kjer upajo na mednarodno pomoč. Ta je iz neznanega ali nerazumljivega razloga največkrat blokirana, za katerim pa vedno stojijo izraelske odločitve. Medtem pa otroci, žene, starejši, ranjenci — vsi, ki sodijo v ranljive skupine — ostajajo brez osnovnih življenjskih dobrin. Pomanjkanje osnovnih stvari, kot so hrana in voda, je del njihove vsakdanjosti. Šole so zaprte. Otroci nimajo dostopa do izobrazbe. Kar pomeni, da je prihodnost celotne generacije obsojena na iskanje samega sebe. Brez izobrazbe ti otroci nimajo možnosti za boljše življenje.

Otroci so sploh največje žrtve tega konflikta. Vsak dan so priča nasilju, smrti in uničenju. Njihova mladost je ukradena. Mnogi so izgubili starše, brate, sestre, mnogi pa so tudi sami žrtve napadov. Ti otroci so brez glasu. Njihovo trpljenje zabeleži televizijski posnetek ali časopisna fotografija, kar pa zlahka ostane neopaženo. Svet se zdi ravnodušen do njihovega položaja.

Trpijo tudi ženske. Vojna jih sili v vloge, ki jih prej niso poznale. Postajajo edini skrbniki svojih družin, pri čemer morajo premagovati lastni strah in negotovost. Mnoge so tudi same žrtve nasilja, izpostavljene grožnjam in zlorabam. Trudijo se preživeti v okolju, kjer je varnost nedosegljivo razkošje.

Dvoličnost

ZDA in Evropska unija igrata v tem konfliktu dvojno vlogo. To še dodatno zapleta že tako ali tako težavno situacijo. Po eni strani obe strani končno izražata kritiko nad nesorazmernimi izraelskimi represijami nad Palestinci, kjer najbolj trpijo nedolžni civilisti, ne pa borci Hamasa. Po drugi strani pa te iste države še naprej skorajda brezpogojno zagotavljajo orožje Izraelu, kar omogoča nadaljevanje konflikta. Seveda ima tudi Hamas svoje dobavitelje in zaveznike v arabskih državah.

Ta dvoličnost zastavlja vprašanje o dejanski zavezanosti zunanje politike miru in zaščiti civilistov. ZDA in Evropska unija z eno roko obsojajo nasilje, z drugo pa podpirajo vojaške operacije, ki to nasilje dejansko povzročajo. Če želijo doseči pravičen in trajen mir, bi mednarodna skupnost morala biti v svojem pristopu konsistentna.

Vojna med Izraelom in Hamasom je ena tistih zgodovinskih vojn, v kateri ne bo zmagovalcev — temveč samo poraženci. Poraženci smo tudi mi, ki to vojno samo spremljamo od daleč. Tudi nam so s to vojno odvzeli košček svobode na tem svetu.

Najtežje breme vojne pa seveda nosijo civilisti tam doli. Še posebej otroci in ženske. Oni niso statistika, o kateri pišejo in govorijo mediji. To so resnični ljudje s svojimi zgodbami, sanjami in upanji.

Jutri zjutraj

Leta 1994 sta Jaser Arafat, voditelj Palestinske osvobodilne organizacije, in izraelski premier Jicak Rabin prejela Nobelovo nagrado za mir. Za prizadevanja za vzpostavitev miru med Izraelom in Palestinci. Njuno angažiranje je v tistem času vzbujalo upanje, da je mir mogoče doseči.

Kje je zdaj ta mir? Ni ga. Ta mir je samo še oddaljen spomin.

Ta vojna potrjuje, da svetovnega reda ni več. Kaj pomeni Organizacija združenih narodov? Očitno bolj malo. Kaj pomeni Varnostni svet, katerega ponosna nestalna članica je tudi Slovenija? Nič. Kaj lahko ta organ doseže? Nič. Natisne lahko nekaj strani papirja, ki se mu reče resolucija — na katero pa nihče od naslovnikov ne da ničesar. 

Pa vendar so nekatere usmeritve ves čas zelo jasne. Recimo: umik Izraela z zasedenih palestinskih ozemelj; vzpostavitev dveh neodvisnih držav, priznanih od verodostojnih institucij in drugih držav; pomoč pri vzpostavitvi demokratičnih institucij v Palestini; rešitev begunskega vprašanja; dodelitev posebnega mednarodnega statusa Jeruzalemu; zagotavljanje varnosti, spodbujanje dialoga med državama, sodelovanje mednarodne skupnosti pri implementaciji dogovorov in zagotavljanju humanitarne pomoči. 

Mir ne bo dosežen čez noč. Toda že jutri zjutraj je treba začeti.