V nedeljo zvečer okrog 21:24 se je zgodila televizija. TV dogodek ali pravzaprav trenutek. V enem od najbolj gledanih terminov. Na televiziji, za katero mnogi pravijo, da je dolgočasna in premalo gledana. In to v oddaji, ki jo šefi mislijo ukiniti.
Da je Miša Molk v svojo oddajo Z Mišo povabila igralko Mio Skrbinac, sicer tudi #MeToo eksponirano prijaviteljico spolnega nadlegovanja svojega nekdanjega profesorja na AGRFT Matjaža Tribušona, je obetalo veliko. Neglede na to, kaj si o vsem skupaj mislimo.
Dobili pa smo še več. Dobili smo emocionalno nabit in ganljiv, četudi kontroverzen televizijski dogodek oz. trenutek. Dobili smo prizor ali dva. Prvega, v katerem je voditeljica direktno vprašala gostjo, kako je biti lezbijka. In čez nekaj mučnih sekund še drugega, v katerem je gostja ostala brez besed — in vsaj za trenutek zamrznila v en sam nejeveren in očitajoč pogled na robu solz.
Ja. To je bila televizija.
Televizijske oči, oči na televiziji
Odkrito rečeno sem brez besed ostal tudi sam. Ne seveda zaradi Mišinega vprašanja. Mislil sem, da sta z Mio zmenjeni, da jo bo to vprašala, in da Mia sama očitno nima s tem problema, da o svoji spolni usmerjenosti govori na televiziji.
Ampak ne. Gostja je reagirala tako, da smo si gledalci morali misliti, da to vprašanje ni bilo dogovorjeno, morda niti zaželeno.
Če znate gledati z distance, niste mogli spregledati ironije kvalitetno senzacionalnega reality showa za urbane intelektualce. In ker ti še niso doživeli, da bi se nekdo avtiral — ali da bi celo nekdo nekoga drugega avtiral — na televiziji, so se pač morali začeti zgražati.
Verbatim
Še isti nedeljski večer sem si vzel čas in s pomočjo ogleda za nazaj pretipkal inkriminirani del pogovora. Tako se je glasil verbatim:
Miša Molk: “Kako svobodno vi živite svoj spol? [Premiša. Premolk.] Tudi vi ste lezbijka, to ni nobena skrivnost. Vi ste to avtirali.”
Mia Skrbinac: [Čez čas. Zavzdihne.]
Miša: “Povejte. Sem vas spravila v zadrego?”
Mia: “Jah.”
Miša: “S čim?”
Mia: “Ste me … Nisem tega nikoli javno avtirala. In nisem …”
Miša: “Greva naprej? V pogovoru.”
Mia: “Ne. Heh. Zdaj ne greva naprej. Ha. Zdaj ne greva naprej. [Zavzdihne.] Nisem danes pričakovala al pa bla kakorkoli pripravljena govorit o tem ravno zaradi tega, ker nočem s tem dajat nekega prostora za oznake in stereotipe, ki jih lahko to nosi in zasenči druge stvari, ki so zdaj pomembne. To nosi etiketo. Nisem javno avtirana kot lezbijka. Ne zdi se mi problem, če je kdo istospolno usmerjen ali če kakorkoli ne ustreza nekim heteronormativnim pričakovanjem odnosa. Sama pa mislim, da smo onkraj ali pa vsaj bi si želela, da smo onkraj nekih definicij spolne usmerjenosti. Žal, žal, družbeno jih še zmeraj potrebujemo, ker družbeno še nismo tam, kjer je človek človek. Neglede na to, kako dojema svoj spol. Ker vemo, da spol ni samo biološki, ampak obstaja tudi družbeni in svojo spolno usmerjenost in bi mogoče lahk poslušali mal, začeli poslušat mlajše generacije, ki že živijo tam, onkraj, onkraj …”
Miša: “Spolne definiranosti.”
Mia: “Spolne definiranosti. In kjer so čisto, čisto razbremenjeni teh nekih spon, kompleksov, frustracij, ki jih naša generacija še zmeraj žal nosi, in kjer je seksualnost fluidna in neobremenjena s tovrstnimi definicijami. Tko da sama se ne bi definirala.
Miša: “Mhm.”
Mia: “Pa ne zato, ker bi mislila, da je to kakorkoli problem ali slabo. Še nedavno sem se. Ampak zgolj zato, ker se mi zdi, da mora ostajat tukaj prostor. Sama bi si želela zase imet prostor za preizpraševat. In za to, da je to lahko fluidno …”
Miša: “Več prostora, ne pa ene, ene etikete, kot ste rekli …”
Mia: “Ste me pa lepo presenetli zdajle s tem vprašanjem.”
Brez psihologiziranja
Besede Mie Skrbinac sem seveda transkribiral brez mašil, oklevanj, kupovanja časa za razmislek in drugih fatičnih funkcij jezika. Dekletu je bilo že od začetka očitno hudo govoriti in se seveda ni izkazala kot hvaležna sogovornica.
Ni pa mi ušlo, da se je Mia v bistvu šele po tem neprostovoljnem TV avtingu zares razgovorila. Do konca oddaje je bila vidno bolj sproščena kot prej.
Več kot toliko pa o tem ne bi psihologiziral, ker to ni moja stvar in je niti ne razumem najbolje.
No, dan potem sem se ne bodi ga len odločil, da bom stvari le prišel kolikor-toliko do dna. Še posebej, ko sem opazil, da so se na Mišo Molk spravili dežurni Facebook in Twitter moralisti in ji očitali to, kar sem v prvem trenutku ob gledanju oddaje pomislil tudi sam. Kako da si je lahko voditeljica vzela pravico, da gostjo avtira brez njenega pristanka?
Zato sem včeraj poklical Mišo.
Vprašanje o lezbištvu
Miša mi je razložila, da sta se z Mio pred oddajo odkrito pogovarjali dvakrat in se tudi odlično razumeli. In ne samo pred oddajo, ampak tudi po njej. Tudi včeraj sta se slišali in se odkrito pogovarjali in odlično razumeli. Mia ji je celo rekla, da bo zdaj še sama nekaj napisala o tej svoji televizijski izkušnji.
Ne, to vprašanje o lezbištvu seveda ni bilo dogovorjeno. Ni pa bilo niti prepovedano. Sodeč po naklonjenosti, ki ga je Mia Skrbinac po oddaji pokazala do Miše Molk, pa z igralkine strani ta tema očitno tudi ni bila nezaželena ali še manj neprimerna.
Miša domneva, da se je Mia zato zmedla, ker se je zbala, da bi ji preveč odkrito govorjenje o lezbištvu lahko škodilo v procesu proti Tribušonu — ali vsaj pri javnem mnenju, pripominjam, ki je trenutno pretežno na strani teh #MeToo iniciativ in njihovih glasníc.
In naj se raje kar pripravi, ji je še rekla Miša, da ji bo kak zoprn odvetnik v nadaljevanju zgodbe zastavil enako vprašanje kot ona.
Slaba tolažba, ampak ja, res je.
Da je Miša Molk v svojo oddajo povabila Mio Skrbinac, #MeToo eksponirano prijaviteljico Tribušonovega spolnega nadlegovanja, je obetalo veliko. Neglede na to, kaj si o tem mislimo. Dobili pa smo še več. Dobili smo emocionalno nabit, četudi kontroverzen TV dogodek oz. trenutek.
Še preveč človeška čustva
V nedeljo zvečer smo dobili več, veliko več kot kramljavo konverzacijo o spolnem nadlegovanju, o politični korektnosti, o tako imenovani fluidnosti občutenja lastnega spola. Za dobro vago smo dobili zraven še materinsko razumevanje istospolne usmerjenosti na eni strani, na drugi pa negotovost, obotavljanje, zadrego. Sama človeška čustva. Še preveč človeška. Eno bolj od drugega.
Če znate gledati s strani ali z distance, niste mogli spregledati ironije kvalitetno senzacionalnega reality showa za urbane intelektualce. In ker ti še niso doživeli, da bi se nekdo avtiral — ali da bi celo nekdo nekoga drugega avtiral, pomislite — na televiziji, so se pač morali začeti promptno zgražati.
Videli smo torej prodorne, presunljive oči srne, ki so s strahom zrle v ustje puškine cevi — a se jim v resnici ni bilo ničesar bati. Diane se imajo bolj bati Danajcev, ki jih preveč naglas podpirajo.