Moj sin je imel prejšnji teden fotografiranje. Zadnje fotografiranje v vrtcu. Ni ravno tisti najbolj prelomni trenutek v življenju, kljub temu pa je vendarle znak, da se neko obdobje izteka. Glede na to, da moram praktično vsakih nekaj ur računati, koliko dni je do počitnic in koliko še do začetka šole, se tega dobro zavedam.

A pustimo prelomna obdobja, pisal bom o nečem neprimerno manjšem. O malenkosti. O fotografiji.

Nekaj dni po vrtčevski foto seansi mi iz fotografskega studia pošljejo slike. Klasika: ena resna, ena vesela in ena, na kateri se otroci mečejo drug na drugega. Simpatično, ganljivo. Tako kot mora biti.

Bila pa je še četrta. Na njej so otroci razdeljeni v dve skupini — po spolu. V prvi vrsti sedijo punce. Noge prekrižane, dlani sklenjene na kolenih. Obrnjene so rahlo v levo, glave pa nagibajo pod klasičnim kotom 70 in nekaj stopinj in z našobljenimi nasmeški gledajo v objektiv.

Za njimi pa stojijo fantje in kažejo mišice. Vitezi in princeske. Mišice in misice.

Stereotip sveta

Sedim, gledam sliko, premišljujem. O tem, kaj me na tej podobi moti, mi ni treba razmišljati. Stereotip sveta, v katerem so punce lepe, fantje pa močni, globalno gledano morda res ni preživeta. A kljub temu se mi zdi, da smo jo v kulturi in okolju, v katerem živim, vsaj približno prerasli.

Pa se očitno motim. Dokaz imam na dlani oz. na ekranu svojega računalnika. Jasno mi je, kaj ne štima. Razmišljam bolj o tem, kaj naj — če sploh kaj — storim.

Nisem človek, ki bi se prerekal in pritoževal. Nagnjen sem k previdni in racionalni izbiri bitk. Če presodim, da zadeve takšne pač so in da jih ne morem spremeniti, zamahnem z roko in vse skupaj prepustim stvarstvu.

V konkretni situaciji bi lahko pisal ravnateljici vrtca in jo opozoril, da živimo v 21. stoletju in da tovrstno reproduciranje zastarelih stereotipnih spolnih vlog ne spada v vzgojni proces. Toda verjetno ima dovolj drugega dela in ne rabi mojih globokoumnih traktatov. Lahko bi tudi klical v studio, nadrl fotografa in mu povedal, da to ni smešno. Toda podoba princesk in vitezov se mu očitno zdi zabavna. Če se mu ne bi zdela, fotografije ne bi zrežiral, kot jo je. Tudi če bi fotografa nadrl, ne bi dosegel ničesar.

Saj ni treba

Lahko bi tudi napisal komentar skupini mamic in očkov in jih pobaral, kaj si o tem mislijo. No, tega gotovo ne bom storil. Če ste član ali članica tovrstne skupnosti, dobro veste, zakaj.

A neglede na mojo previdnost pri izbiri bitk je pretirana občutljivost lahko nasplošno problematična. Če skočimo vsakič, ko se nam zdi nekaj narobe, ustvarimo inflacijo problemov. S tem soustvarjamo družbo, v kateri vsaka stran vse bolj zagrizeno in neomajno stoji na svojih okopih. Saj ni treba, da začnemo takoj razpredati o razkolu in opletati s težkimi besedami. Smiselna in plodna polemika o temeljnih družbenih vprašanjih je ogrožena živalska vrsta. In dejstvo je, da črkogrizi sodobne politične (hiper)korektnosti tu nosijo svoj del krivde.

Prvi prostor socializacije

Ampak vrnimo se v vrtec. Ta je — kakorkoli obračamo — prvi prostor socializacije, izstop iz družinskega okolja v svet skupnih vrednot, dogovorjenih vzorcev obnašanja in splošno sprejetih vlog. Tu so seveda odstopanja, razlike. Pa saj ravno za to gre. Gre za našo sposobnost prepoznavanja razlik in pripravljenosti, da se jim prilagajamo.

Nastopijo trenutki, ko je treba trmasto vztrajati pri svojem. Vstati, stati in obstati. Boriti se za svoj prav do konca. A teh trenutkov je relativno malo. Naša življenja so največkrat zmes malenkosti in obvladljivih nesoglasij, v katerih obstaja možnost kompromisa. In pristati na kompromis pomeni biti odrasel, zrel, socializiran.

Zdaj pa nazaj k fotografiji našobljenimi deklic z dlanmi na kolenih in dečkov, ki kažejo mišice. Ali gre pri podobi vitezov in princesk res za malenkost? Marsikdo bo dejal, da to ni nič pomembnega. Skupinska fotografija iz vrtca ne bo imela usodnega vpliva na nikogar od vpletenih. Kaj šele na prihodnost človeštva. Marsikomu se bo zadeva zdela celo dober štos. Princeske in vitezi, misice in mišice. Otroci so prisrčni in simpatični. S tem pa ja ne more biti nič narobe. Malenkost.

Bicepsi v nastajanju

No, fenomen kazanja mišic poznamo tudi doma. Sin se postavi v klasično psevdobadibilder pozo in pravi, kako je močan. Otroci to delajo. In potem šlataš tiste majhne bicepse v nastajanju in navdušeno prikimavaš. To je nekakšna igra, mini teater, mimobežen ritual vzpostavljanja subjekta. Otroška psihologija gotovo pozna učen izraz za ta pojav. Pa saj ni važno, poanta je drugje. Pri nas se te igre ne gre samo sin. Podobno predstavo včasih uprizori tudi njegova sestra. Nimajo samo fantje mišic, tudi punce jih imajo.

Malenkost? Pri družbenem dogovoru gre vedno za malenkosti. Če vzamemo recimo oblačila: meja med eleganco in škandalom se meri v centimetrih. Ali pa naše obnašanje v prometu: razlika med dinamično in nevarno vožnjo je samo nekaj kilometrov na uro. Primera se morda zdita banalna in mnogokrat tudi sta. Razen takrat, kadar nista. Malenkosti niso vedno nekaj, ob čemer odmahnemo z roko. Včasih so še kako ključne. In skupinska fotografija vrtčevske skupine, na kateri se deklice držijo kot misice, dečki pa kažejo mišice, je malenkost. A to ne pomeni, da je majhna stvar.

Pokazal sem jim mišice

Svoje otroke vzgajam po svoje in to bom počel tudi naprej. V tem smislu je fotografija misic in mišic zame malenkost, ob kateri odmahnem z roko. Bitka, v katero se ne spuščam. Ne, nisem pisal ravnateljici niti v skupino mamic in očkov. Tudi fotografa nisem klical. Sem pa ob naročanju slik z olajšanjem ugotovil, da mi jih ni treba naročiti v kompletu. Tako sem torej odkljukal prvo, drugo in tretjo, kvadratek ob četrti pa sem pustil prazen.

Pa sem jim pokazal mišice. Moja mala zmaga, moja nepomembna gesta upora. Aja, pa kolumno sem napisal. Oziroma  — kot se je reklo v starih časih — v cajtnge sem jih dal.