Slovenija bo z novim letom za dve leti postala nestalna članica Varnostnega sveta OZN. Od oktobra že deluje kot opazovalka v tem organu. Tudi v petek so bili naši predstavniki tam, ko je VS glasoval o humanitarnem premirju v Gazi.

Kandidaturo za nestalno članstvo je vložila še Janševa vlada, za uresničitev cilja pa si je prizadevala vsa naša aktualna diplomacija, še posebej seveda vsi na Ministrstvu za zunanje in evropske zadeve — ministrica sama, predsednica republike, diplomatski zbor, parlament. Skratka vsi, ki bi in so lahko vplivali na stališča držav glasovalk. To se je na koncu izteklo z za nas pomembno zmago s spoštljivimi 153 glasovi za Slovenijo proti 38 za Belorusijo, ki je bila naš protikandidat.

Po zmagi so bila slovenska sporočila jasna: glasovali bomo po svoji vesti in ne bomo nikogaršnja lutka in avtomatski zaveznik. Čeprav majhni, bomo pokončni in neodvisni. 

Lepo! Majhni postajamo veliki. 

Princip delovanja

A takšna sporočila so čisto odveč ali celo žalostno smešna v trenutku, ko nam postane jasen princip delovanja VS.

Petkovo glasovanje je ponovno pokazalo nebuloznost, preživetost, tudi nepravičnost pravil glasovanja tega instituta OZN. S tem se obenem razkriva nemoč ali tako rekoč marionetna vloga desetih nestalnih članic proti petim stalnim članicam, ki imajo pravico veta. Deset članic namreč nima prav nobene možnosti urejati svetovni mir in varnost, pa če glasujejo še tako “pravilno”, če vsak ena članica s pravico veta meni drugače.

Velika Britanija, Francija, Kitajska, Rusija in ZDA lahko zaradi svojih partikularnih interesov z enim samim dvigom rok ali pritiskom na gumb zrušijo stališče celotnega VS, ki ga na nek način predstavlja tudi preostalih deset članic. Nestalno, rotirajoče članstvo je vedno bolj stvar prestiža in marketinške izpostavljenosti — nikakor pa ne daje moči za urejanje pravičnega miru na svetu.

Samoobramba?!

Resolucija, o kateri so glasovali v petek in ki so jo predstavili Združeni arabski emirati, je pozvala k takojšnji prekinitvi ognja v Gazi, brezpogojni izpustitvi vseh talcev in zagotavljanju humanitarnega dostopa, piše v osnutku.

To je nekaj, kar si verjetno želi ves normalni del sveta. V danih okoliščinah, v katerih so se znašli povsem nedolžni ljudje, kot da bi oni zakrivili spopad med Izraelom in Hamasom, bi bilo to najmanj, kar bi lahko svet naredil zanje. Nekaj, da rešimo otroke, ki postajajo največje žrtve te norije. Invalidi in brezdomci. Brez otroštva, brez igre, brez šol, brez prihodnosti.

VS te resolucije ni potrdil. Trinajst držav je glasovalo za, Velika Britanija se je glasovanja vzdržala, ZDA pa so bile proti — češ, to bi koristilo samo Hamasu.

In še to pravijo Američani: da resolucija Izraelu ne priznava pravice do samoobrambe!

Samoobrambe?! Samoobrambe, ki jo Izrael učinkovito in z vso vojno krutostjo izvaja in ki jo tako rekoč ves svet vidi kot nesorazmeren, nečloveški napad na palestinsko ljudstvo?! očitno Dvajset tisoč smrtnih žrtev na palestinski strani očitno samo ZDA ne vidijo kot pravico do samoobrambe!

Preigravanje

“Ameriška zavrnitev resolucije o prekinitvi ognja odraža neomajno podporo Izraelu in je na nek način odraz neposrednega sodelovanja z izraelsko okupacijo pri ubijanju naših ljudi,” je po glasovanju bilo slišati s palestinske strani.

Glasovanje je bilo že šesti poskus petnajstčlanskega Varnostnega sveta, da bi dosegli soglasje o brezumni vojni med Izraelom in Hamasom. Uspešno je bilo samo eno od prejšnjih glasovanj, ki je prejšnji mesec pozvalo k vzpostavitvi “humanitarnih premorov in koridorjev” v Gazi.

Združene države so že pred glasovanjem sporočile, da ne odobravajo osnutka besedila. Tudi sicer so se ZDA že večkrat uprle pozivom k premirju, s čimer so poudarile pravico Izraela do obrambe po terorističnem napadu Hamasa 7. oktobra. O nesorazmernosti povračilnih ukrepov pa nič. 

Preigravanje, ki nima nobene zveze z zagotavljanjem varnosti in miru na svetu — kar naj bil glavni cilj tega organa OZN —, se vse bolj kaže kot prostor kazanja mišic in ozkih interesov velikih petih. Bitka “kdo bo koga” se je preselila v organ, ki bi moral opravljati eno samo vlogo na tej Zemlji: da je skupni skrbnik varnosti in miru in da skrbi za to, da živimo brez vojaških groženj za naša življenja.

Razen če …

V VS smo torej vstopili kot ena od desetih nemočnih, tako rekoč nepomembnih igralcev. Kot lutka.  

Razen če …

Razen če bi nam uspelo spremeniti nekaj pravil igre, o čemer govori predsednica republike: da bi morale članice, ki uveljavljajo veto, razloge za to obrazložiti Generalni skupščini OZN; da se ukine možnost veta, ko gre za zločine proti človečnosti; in da se država, o kateri se razpravlja, iz higienskih razlogov izloči iz glasovanja. 

Že samo to bi delovanje VS lahko osvobodilo spon “velikih”, ki svojo vlogo jemljejo politično in ne z vidika človečnosti in varnosti. Že samo to bi lahko naredilo delovanje VS bolj pravično in bolj v skladu s stališči večine zemljanov — ne pa posameznih držav.

Naloga se zdi kot misija nemogoče. Težja od vseh, ki smo si jih med kandidaturo za članstvo zadali in jih predstavljali po svetu. In če bi v tem uspeli, bi naredili veliko za svetovno varnost. 

In potem bi mi majhni res postali veliki.