Seveda nisem bil v soboto v Zbiljah na mitingu istine Gibanja Svoboda. Nedvomno bi imel kaj videti, vendar se mi ni dalo. Zanašal sem se, da bodo poročila s predstavitve kandidatov za evropske volitve dovolj natančna in šokantna, da mi bo kaj padlo v oči. (Kaj političnega, mislim. Ne to, da si je predsednik vlade začel barvati lase.)

In res. Tako sem recimo prebral: “Tomaž Vesel ne vidi ovir na poti do kandidature za evropskega komisarja.”

Milo rečeno je to optimistično, dejansko pa domišljavo in ošabno. Kdo dela PR tem ljudem? V Bruslju ziher komaj čakajo prav njega. Še bolj komaj pa na njegovo kandidaturo čakajo koalicijski partnerji.

Izbranec je še dodal, da ga zanimajo resorji “financ, konkurence in demokracije”.

Itak. O problematiki vseh treh področij je Vesela zagotovo zelo dobro podučil Odlazek.

Gibanje Svoboda se državljanom v posmeh — pa tudi koalicijskim partnerjem — obnaša, kot da je služba evropskega komisarja samo stvar osebne ambicioznosti in karierne odločitve in držanja štange dobro pozicioniranih zaveznikov.

Šarcizem

V nadaljevanju še berem, da je Marjan Šarec na kandidatno listo Gibanja Svoboda “vskočil” namesto Klemna Grošlja. Še več! Iz Gibanja Svobode je kao “slišati, da ima Šarec resne ambicije za izvolitev v evropski parlament”. In če bi mu to uspelo, “bi minister za obrambo postal državni sekretar Damir Črnčec, ki sodi v krog najbolj vplivnih članov stranke.”

Logika razmišljanja je naslednja: če ni kramp, je pa lopata — če pa ni lopata, je motika. (To zveni kot šarcizem. Ni bilo namerno, ampak paše.)

Olajševalna okolišča pri teh “vskokih” je, da vsaka politična (in še kakšna) skupina ali organizacija pri kadrovanju naleti na težave, ker je v Sloveniji omejen že sam demografski bazen, tega pa še dodatno omejujejo ideološke afiliacije ljudi, ki bi prišli v poštev. Kaj šele njihove sposobnosti.

To tepe vse. Tudi nas državljane, volilce, ne samo politike. Demokracija se pri nas ne bo nikoli razcvetala in zgledno funkcionirala. Svoje pa prispeva še ta domačijska sociala.

Kraljica ljudskih src

Da se Gibanje Svoboda pretvarja, kot da teh težav nima, je posledica tega, da se jih v resnici še predobro zaveda. To lahko razberemo iz dejstva, da je načelnik stranke v stiski bil pripravljen pragmatično požreti svoj ponos in predlagal kandidaturo na njihovi listi Marti Kos. Torej ženski, ki jo je kot predsedniško kandidatko — in kot enega od večjih potencialov, kar jih je stranka na začetku premogla — nečastno skenslal sam. Brez pametne, kaj šele jasne obrazložitve.

Kosova pa je zdaj seveda elegantno odvrnila, da je slovenska politika ne zanima več.

Podoben problem — za Gibanje Svoboda, namreč, ne sama sebi ali zase — je Urška Klakočar Zupančič. Kolikor vem, je še v soboto dopoldan razmišljala, ali bi sploh šla na zlet v Zbilje. No, nazadnje je le šla. Je pa kot prava dama zamudila in prišla na kraj dogajanja šele po koncu predstavitve kandidatov. Ravno toliko, da je po mnenju baze dokazala, da je v Gibanju Svoboda edina kraljica ljudskih src.

To sicer še ni garancija, da bi bila dobra evropska poslanka. Je pa jasno — kot pripominja javnomnenjski analitik Andraž Zorko —, da bi z njo na kandidatni listi Svobodnjaki lahko dosegli več.

Ne s svojimi ne z drugimi

Potem ko se je UKZ pustila dolgo, predolgo prepričevati — ali vsaj spretno delala tak vtis na škodo stranke — je zdaj jasno, da ne bo kandidirala.

Iz doslej objavljenega vemo, da ima predsednica Državnega zbora osebne razloge za nekandidaturo. Domnevamo pa lahko, da ima tudi politične. Ker le zakaj bi bila namreč pripravljena (še enkrat) pripomoči k uspehu neke stranke na volitvah, ko pa ji taista stranka že prej ni znala pokazati bazičnega spoštovanja in hvaležnosti? In to v imenu zapovedane in/ali namišljene strankarske poslušnosti in enotnosti!

Gibanje Svoboda pač ne zna z ljudmi. (Ne s svojimi ne z drugimi.) Ne mara kritičnih, prepametnih, neresnih in izstopajočih. Obožuje mainstream. V ljudeh ne prepoznava potencialov. Ne zna ceniti eventualne dobronamernosti in teh redkih niti ne loči od grebatorjev. Forsira in nagrajuje kimavce. Ponosno kaže lahkovernost do najglasnejših in najvšečnejših. Razlika med skromnostjo in glasnostjo pa je za njih samo vprašanje hierarhije.

Škoda, da so personalne bizarnosti edino, kar dela letošnje evropske volitve zanimive. To je brezpredmetno, a zabavno. Še se bomo temu posvečali.