Tema te kolumne ni moj zdravstveni karton. Tema te kolumne je zdravniška stavka. Uvod z mojo anamnezo se mi zdi potreben samo kot disclaimer, da o teh zadevah ne da nimam pojma — kar sicer ni daleč od resnice —, ampak da lahko na to stavkovno kolobocijo za razliko od mnogih gledam z distance. Vendar ne neprizadeto.

Če je zdravje največje bogastvo, sem jaz milijonar. A to je tako, kot da sem zadel na loteriji. Zdi se mi malo nezasluženo (pomaga pa). Res pa je, da sem globoko prepričan, da sta zdravje in bolezen odvisna tudi od tega, kako zdravega ali bolnega se človek počuti. Brez arcnij in dohtarjev.

Zdravko Dren

V življenju sem skratka imel to srečo, da nikoli nisem bil resno bolan. V bolnici sem bil samo kdaj na obisku ali kot spremljevalec. Enkrat sem peljal na urgenco sina, enkrat pa mamo. Oba na šivanje. Aja, še kot otroka so enkrat šivali tudi mene. (In to jezik! Pri med dvema ognjema sem se ugriznil. Pozneje se nisem nikoli več ugriznil v jezik.) Hospitaliziran pa še nisem bil.

Večkrat sem peljal otroke v zdravstveni dom na preglede (ali) zaradi benignih otroških bolezni. In če ne bi bila mama že v poznih letih, bi bilo teh obiskov še manj. Moje lastne izkušnje z zdravstvenim sistemom pa so omejene na nekaj redkih nerednih pregledov. Zadnje čase me včasih nekaj špika leva peta. Nedavno sem zaradi tega bil celo na rentgenu. Moj osebni zdravnik z mano skoraj nima dela. Tu in tam naročim kak recept ali bog ne daj celo napotnico.

Sem povedal, da sem izrazit nasprotnik jemanja tablet? Meni je že aspirin too much.

Naj vas torej ne čudi, če si o zdravnikih mislim vse najboljše. 

Bolni in lečeči

Glede na to, da so problemi z zdravstvenim sistemom stalnica in da je zdravniških stavk bilo že nič koliko, je bilo o enem in drugem napisanega že ogromno. Toda od vseh razlag sem si najbolj — in z največ odobravanja — zapomnil tisto, ki je izzvala največ zgražanja. To je bil uvodnik Grege Repovža v Mladini pred dobrimi šestimi leti  pod naslovom Ustavite medije. Odgovorni urednik si je drznil med drugim napisati: »Čakalne vrste so v veliki meri dokaz, da je zdravljenje dostopno celotni populaciji.«

Plaz posmeha, ki se je takrat vsul na Repovža, priča o nesposobnosti medijev in komentatorjev, da bi brez afekta dojemali probleme zdravstva. Seveda problemi obstajajo. Toda če je med temi problemi (ne)dostopnost, je to problem tudi zato, ker je na zdravstveni sistem pač tak naval. Ker je dostopen vsem. Da bi vse to gladko teklo, si država kot vrhovni vrač niti s pomočjo privatnih vračev ne more privoščiti brez zastojev, torej čakalnih vrst. Bolnih je preveč, lečečih pa premalo.

Pa ravno oni!

Toda to ne pomeni, da je sistem sam po sebi slab že v izhodišču. Slab je zato, ker ne folga. Zdravstvene storitve so so v Sloveniji razpoložljive vsakomur, ki zboli. Razpoložljive so vsakomur, ki misli, da je zbolel. Razpoložljive so vsakomur, ki misli, da bo zbolel. In razpoložljive so vsakomur, ki samo ne bi rad zbolel.

Tako sem takrat zagovarjal Repovža. Danes bi dodal samo še to, da kritiki sistema — pa tudi tisti, ki to krizo nespretno rešujejo in/ali poglabljajo — pozabljajo na družbeni moment zdravja in bolezni, ki definira socialni status tako bolnih kot lečečih.

Trenutno stavkata ceha, od katerih bi človek pričakoval največ socialne senzibilnosti in solidarnosti. Sodniki so tisti, ki bi že po defaultu morali imeti največ občutka za pravičnost, zdravniki pa največ empatije za pomoč sočloveku. Zato se mi zdi višek brezobzirnosti ali celo cinizma, da od vseh poklicev štrajkajo ravno zdravniki in sodniki. Kot da jih nič drugega ne briga. Kot da so sami na svetu.

Iz roda v rod

Zlasti za zdravnike nočem posplošeno reči — niti pomisliti —, da so vsi taki, kot bi lahko sklepali po bojevitem in očitno egoističnem članstvu Fidesa. Še vedno namreč verjamem, da je večina zdravnikov požrtvovalnih, nesebičnih, altruističnih, sočutnih. Da so za paciente pripravljeni narediti vse, kar je v njihovi moči. Neglede na plačilo — ki žalibog ni nepomembno — in neglede na ovire, ki jim jih postavlja podorganiziranost sistema.

Problem slovenskega sindikalizma je v tem, da se najglasnejši zastopniki dotične socialne, profesionalne skupine tako radikalno zavzemajo za nekaj več, da izgubijo stik s tistimi svojimi poklicnimi peersi, pri katerih občutek za realnost, pravičnost, spodobnost in skromnost prevladuje nad občutkom za pripadnost tej skupini in grabežljivostjo.

Naj jim bo nerodno

Zdravniška stavka se mi zdi čisto izsiljevanje. Sindikalno ozaveščeni zdravniki se vedno bolj zavedajo svoje družbene pomembnosti in so zato začeli še bolj brezobzirno kot kdajkoli terjati primerno bogato remuneracijo (primerno za svoje pojme). Zdravstveni sistem morda res razpada, ampak ne zato, ker bi zdravniki imeli prenizke plače. Zdravniki zahtevajo višje plače kakor da za kazen, ker država — beri: cela serija vlad — ni znala pravočasno preprečiti sesuvanja sistema.

In ta prepotentnost dohtarskih sindikalistov gre očitno iz roda v rod. V dobrih, starih časih Konrada Kuštrina je bil najbolj glasen in nesramen Fides. Toda zdaj so si vzgojili neoliberalno komsomolski podmladek. Štafeto izsiljevanja in demagogije zdaj prevzemajo Mladi zdravniki Slovenije.

A neglede na vse napisano je moj predlog naslednji: zdravnikom naj vlada ugodi glede vsega, kar zahtevajo. Če nič drugega, jim bo nerodno. Ker bodo pri tem nastradali tudi nedolžni. Namreč tako pacienti kot zdravniki.